Nosečniški dnevnik – spontani splav

Spontani splav

Pozdravljeni vsi skupaj.

Vse skupaj se bo, glede na predhodne objave, zdelo nepričakovano. In ravno takšen je občutek vseh žensk, ki so kdaj oziroma še bodo doživele kaj takega. Vrnimo se nazaj na petek in zadnjo objavo.

Ultrazvok

V petek na prvem pregledu smo opravili tudi prvi ultrazvok, mož je šel z menoj in oba sva komaj čakala na to kar sva mislila, da bova videla. Videla pa sva veliko manj. To kar je bilo na ekranu, je bilo očitno nepričakovano tudi za zdravnico, ki mi je takoj razložila, da se vrečka vidi, kaj več pa (še) ne. Predvidevali smo, da gre za pozno zanositev. Dobila sem datum novega pregleda čez 14 dni in takrat naj bi preverili napredek. Izpolnili smo materinsko knjižico in precej dobre volje sem se odpravila do laboratorija da uredimo še ostalo in nato je sledil kar precej pester dan.

Spontani splav

Sobota

V soboto zjutraj pa sem začela o stvari malce bolj podrobno razmišljati in nekaj se ni zdelo prav. In naredila sem tisto, kar sem od prejšnje nosečnosti sicer še kako vedela da ni dobro, zadevo sem vpisala v google in rezultati so bili več kot slaba informacija. In moje počutje prejšnjega dneva je šlo samo še bolj proti dnu in na koncu sem se zlomila. Vse skupaj bi lahko pomenilo da je vrečka prazna in da napredka ne bo.

Ampak karkoli je pisalo, karkoli sem prebrala me ni moglo pripraviti na nedeljsko jutro.

Nedelja

Kot vsako jutro me je najprej čakal sprehod do stranišča. Ampak tokrat je bila prva stvar, ki sem jo videla brez da bi bilo vse megleno rjavo-rdeča barva. Šok. Obrišem še enkrat, vsega skupaj je bilo še več. Spravila sem se nazaj v posteljo, se pokrila čez glavo in sama pri sebi prosila, da se to ne dogaja.

Ampak žal se je. Čez dan se je barva spreminjala v vedno bolj močno rdečo in nekje na polovici dneva se je prikazalo tudi tkivo. Ampak ker vsega skupaj ni bilo veliko sem še vedno mislila, da bo vse v redu. Počakala sem še do naslednjega dneva, da se je pričel delovni čas ginekologinje.

Ponedeljek

Pol ure pred klicem v ambulanto pa je začelo teči, kot bi prišla na vrsto menstruacija. Takrat ni bilo več dvoma. Poklicala sem, sestra mi je povedala, da naj kar takoj pridem k njim in sprejeli so me precej hitro. Preden sem stopila do zdravnice, sta me še vprašali kakšne so težave in precej dolg čas mirnega obraza se je v trenutku končal. Povedati na glas, da močno krvavim je bilo izredno težko. Ampak sem jima bila kar nekako hvaležna, ker sem zdravnici potem situacijo objasnila veliko lažje. Vse skupaj sva preverili in zdravnica je moje slutnje morala žal potrditi. Vsega skupaj je na žalost konec. Šla sem še v laboratorij in dala kri, da bomo preverili spremembo nosečniškega hormona, v četrtek pa grem spet. V Ponedeljek prihodnji teden bomo še opravile kontrolo z ultrazvokom, da bomo videle, če se je sčistilo samo ali bo potrebno še dodatno čiščenje.

Tako ni bilo več dvoma. Moja druga nosečnost se je zaključila s spontanim splavom.

Postopoma sem stvar dojemala in sprejemala skozi nedeljsko popoldne in večer, z vsem skupaj pa sem se sprijaznila v ponedeljek zjutraj.

Torek

Za dobro jutro so me pozdravili krči, poln vložek in občutek kot da bi bilo najbolje cel dan prespati. Mislila sem, da se je ravno med pregledom pri zdravnici sčistil glavni del, pa se je očitno takrat le tkivo. V torek dopoldan sem opazila še tisto glavno in zdaj pričakujem, da se bo počasi vse skupaj pričelo pomirjati. Kako sem vedela, da je to to? Ja, tudi to sem preverila pri stricu googlu in kar preveč rad je pokazal kako stvar izgleda pri sedmih tednih. Vsekakor pa mislim, da bolj boleče ne bo več. Mislila sem, da mi bo veliko bolj hudo kot mi dejansko je, ampak zaenkrat gre, ne mučim se s premišljevanjem o tem, počivam in uživam v dejstvu, da en mali čudež že imam. Vem pa, da kljub tej grozni, boleči in težki izkušnji to ne bo zadnji poskus. Imamo pa sedaj tudi mi angelčka, na katerega se bomo spomnili ob svečki.

To pa je lahko opomnik za vse, da nam ne bo samoumevno ljudi kar tako spraševati glede naraščaja ali nosečnosti, ker nikoli ne vemo. kakšna je njihova zgodba in kako boleče je zanje lahko takšno vprašanje.

Pobožajte svoje trebuščke, otročke, partnerje. To kar imamo je naš največji zaklad in zdaj tudi sama predobro vem, da nekaj lahko izgubiš veliko prezgodaj kot bi si lahko mislil.

Srečno,

Nina

Ocena:
[Skupaj: 6 povprečno: 4.2]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor