Spodbujanje boljšega vedenja, kadar ima otrok izpade
Kako preko postavljanja jasnih in prijaznih meja in nudenja pozitivnega vodenja pomagati otroku, ki se vede neustrezno.
Ko sva odhajala iz šole, sem opazila kuverto v sinovi roki. Ko mi jo je s preplašenim, a odločnim nasmeškom predal, je rekel: »Mami, to je zate. Napisal sem ti opravičilo. Bil sem zelo jezen, žal mi je za tisto, kar sem ti rekel zjutraj.«
Le nekaj ur je minilo od našega neverjetno napornega jutra. Medtem ko je vsak sledil svoji jutranji rutini, smo se kot vedno pogovarjali ob zajtrku in se pripravljali na odhod v službo in šolo, se je danes našel prostor še za nekaj drugega. Bilo je napeto in za vse težka preizkušnja. Vrteli smo oči, eden drugega grdo gledali in na plan so priletele razne zahteve in težke besede. Kombinacija vsega pa je prerasla v grd konflikt.
Čustev je bilo izredno veliko. Jeza je kipela iz mojega sina. Besede pa so izvirale iz različnih občutkov.
Vsi znani principi vzgoje in starševstva so tokrat odpovedali. Neverjetno težko mi je bilo, da sem uspela ostati mirna in sprejemati čustveno nevihto, ki se je valila proti meni.
Nerpimerno vedenje je lahko klic na pomoč in izražanje potrebe po vodenju
Ko vedenja naših otrok ne moremo definirati kot primerno, je to težko razumeti kot prošnjo po povezanosti in vodenju. Kar je otroku v pomoč pri izbiri lepega vedenja, je občutek varnosti, razumevanja in povezanosti s starši.
Otroci se najpogosteje neprimerno vedejo zaradi:
- strahu
- frustracije
- zaskrbljenosti
- nemoči
- izolacije
- nerazumevanja
Naša prijaznost in zaupanje v otrokove zmožnosti, da bo storil tisto prav, jih odvračata od nemoči, skrbi ali frustracij, ki izzovejo neprimerno vedenje.
Ta proces seveda ni vedno najbolj enostaven, tega se sama še predobro zavedam. V tistem jutru sem imela, iskreno, s tem ogromno težav. Prav predstavljala sem si, kako vpijem »kako si drzneš!?« Spomnim se tako močnega občutka frustracije, žgal me je po rokah in grlu. Zbrala sem vse svoje moči in globoko vdihnila. Poiskala sem vso mirnost, kar je premorem, da sem jo lahko prenesla sinu. Vrglo ga je iz tira in nobenega smisla ne bi bilo v tem, da bi mu sledila.
Iskala sem vse, kar bi mi pomagalo ostati prisotna v nastali situaciji. Pomislila sem, da to ni nujen primer, zato moram ostati mirna in da naj zaupam svojemu otroku, da bo lahko zaupal sam sebi.
In tako sem, ne glede na to kako težko je bilo, ostala mirna. Jasno sem izrazila svoje meje. Odločila sem se zaupati svojemu otroku. Zaupala sem v to, da bo to obdobje minilo in da je vse, kar smo izkusili vse do takrat, od postavljanja zahtev do dolžnosti učenja, do razumevanja čustev in popravljanja odnosov, še vedno tam in se bo pokazalo ob svojem času.
Prijazno postavljanje mirnih, jasnih meja, ki so otroku v pomoč, je na tisto jutro izgledalo nekako takole: »Prav nič ti ni všeč, kaj ti govorim, razumem. Takšen pogovor z mano pa ti ne bo v pomoč. Rada te imam in zato se pripravljena na miren pogovor o vsem tem, ko se vrneš iz šole. Zdaj pa je čas, da se pripravimo.«
»Ja mami, res mi ni všeč. Zame to, kar govoriš, nima nobenega smisla. OK, pogovorila se bova kasneje,« je bil njegov odgovor in kmalu je bil pripravljen za v šolo.
Otroci resnično potrebujejo vzor za samoocenjevanje, da se naučijo kontrolirati frustracije in razočaranja v svojem življenju, ne da bi ob tem vzkipeli.
Ko je ozračje nabito s čustvi, bodo otroci potrebovali pomoč. Nekdo jih mora voditi v okolje, kjer ni narobe, če so jezni, ne da so ob tem prizadeti.
V okolje, kjer bodo sprejeti ne glede na svoje občutke, kjer je njihovo vedenje sprejeto ne samo s popravki in posledicami, ampak tudi s pravo mero empatije.
Ko se otroci grdo obnašajo, pomaga tudi opomnik, da upiranje pravilom in testiranje mej spada k odraščanju. Instinkt upiranja in protislovij je v nas vseh in ogromno prispeva k temu, da ostanemo blizu osebam, na katere smo navezani.
Ko so otroci nesramni, uveljavljajo svojo moč, so nadležni, nas prizadenejo, potrebujejo obnovitev stika z nami in vodenje. Ko nas prosijo za tisto, kar potrebujejo, na napačen ali negativen način, takrat je njihova potreba legitimna in lahko smo jim v pomoč.
Ko pride do grdega vedenja, poskusite naslednje:
Prisluhnite čustvom
Otroci se vedejo grdo, ko se v njih nabere veliko čustev. Ko ste prisotni in pripravljeni otroku prisluhniti, jim pomagati da se umirijo. Vse skupaj ne bo očitno, včasih se bo otrok hudo razburil ali razjezil, preden se lahko pomiri. Ko prisluhnete svojemu otroku, ga ne boste razvadili ali njegovo grdo vedenje nagradili, ampak jim boste ponudili razumevanje, občutek, da jih cenite in da vam zanje nikakor ni vseeno. Ko pokažete, kako nadzirate čustva vi sami (ostanete v težki situaciji mirni), se bodo sčasoma tudi otroci naučili, kako to storiti.
Omejite neprimerno vedenje
Postavite jim meje prijazno in jasno. Vaš cilj naj bo prekinitev problematičnega vedenja in ustvarjanja varnega okolja za vašega otroka. »Ne morem ti dovoliti, da kogarkoli udariš«, »s tem te varujem, ko te držim v svoji bližini« ali »prosim, da se potrudiš, da ob izražanju svoje jeze nisi nesramen« »Vprašal si me, jaz sem ti odgovorila. Ne bova se več vrtela v krogih.«
Ponudite vodenje
Glede na situacijo boste morali prilagoditi način vodenja, ki ga svojemu otroku nudite. Nekateri otroci se radi pomirijo sami, s pomočjo kota za pomirjanje. Malčki in na splošno vsi predšolski otroci se odlično odzivajo na »time in« (čas za premislek in pogovor skupaj s starši). Starejši otroci imajo radi, da jim daste vedeti, da se z vami lahko pogovorijo takoj, ko bodo mirnejši »lahko se pogovoriva, ko se vrneva s 5-minutnega odmora«. Če se otroci grdo vedejo tako, da ne sodelujejo z vami, poskusite najti boljši način, da dosežete, kar ste si zadali, ponudite jim omejene izbire ali možnost, da zadevo opravite skupaj.
Vzemite si čas za povezovanje
Včasih neprimerno vedenje s skrbno postavljenimi mejami in vodenjem mine hitro. V drugih primerih pa bo otrok potreboval čas, da se pomiri, razmisli in bo šele nato bo lahko izbral lepši način. Ne glede na to, kako se situacija izteče, je vedno primerno, da si vzamemo čas eden za drugega in se pogovorimo, razmislimo, obnovimo medsebojno povezanost. To je lahko slišati nekako takole: »Tole je bilo težko zate, ampak si zmogel. Cenim tvoje opravičilo« ali »zelo si bil vznemirjen, vesela sem, da sva se lahko pogovorila.«
Ohranjanje takšnega pozitivnega pristopa sprva terja veliko mero časa. ampak kmalu boste lahko videli, da bodo otroci svoja čustva in potrebe prepoznali in jih bodo lahko natančneje izrazili.
Obenem pa to pomeni, da morate ves čas ohranjati pozicijo nudenja zaupnega vodenja in varnosti, tudi takrat, ko gre vse narobe.
Pa se vrnimo k šolskemu izhodu. Ko sem vzela v roke kuverto, sem dobila občutek hvaležnosti. Ker sem sinu zaupala, mu postavila jasne meje, ne da bi mu odvzela pravico do jeze, ko sem ga poslala v šolo brez posledic za njegove besede, je dobil čustveni prostor, ki mu je omogočil, da razmisli o svojih besedah in pretehta svoje odločitve.
Lahko se je pomiril. Spoznal je svojo napako. Izbral je nadaljevanje jutranje rutine. Kasneje pa je napisal to pismo v opravičilo, ne da bi mu to kdo drug predlagal. S prijaznimi, lepimi, spoštljivimi in iskrenimi besedami. Tisto popoldne sva imela iskren pogovor, ki je obema pomagal bolje razumeti situacijo iz druge perspektive.
V izbiri vzgoje z namenom povezovanja in vodenja je ogromno moči. Otroci delajo napake. veliko napak.
Tudi mi jih delamo. Cilj vzgoje ni kontroliranje vedenja (ker to tako ali tako ne deluje). Zavedati se moramo, da je naš potencialni vpliv na otroke izredno močan, sploh, kadar gre za utiranje poti k razumevanju samih sebe in svojih odločitev.
Prizadevajte si učiti in voditi, ko pride do trenutkov, ko je to potrebno. Pomagajte otroku, da se bo počutil bolje, ko o sebi misli najslabše. Ko se otrok grdo vede, mu pridite naproti: poslušajte, ljubite, vodite.
Srečno in vse dobro vam želim.