Mami, zakaj, zakaj, zakaj …?
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Otroci pogosto sprašujejo zakaj … Zakaj … Zakaj … Na ta vprašanja dobijo različne odgovore … In ti odgovori nosijo seme optimizma in pesimizma.
Otroci poslušajo tudi naš spontani govor o tem, zakaj se določene stvari dogajajo. Otroci se trdno oklepajo naših pojasnil, še zlasti, ko gre nekaj narobe.
Z osemletno hčerko sva se s kolesom peljali po stari Ljubljani. Uživava v vožnji, jaz sem ponosna nanjo, kako že dobro vozi, ko se naenkrat znajde na tleh. Ustavim se, grem do nje, ko se pobira in me z velikimi očmi gleda in vpraša: »Mami, zakaj sem padla?« Ni vedela.
Rečem ji: »Si se pa verjetno ustrašila.« Povem ji, da je zapeljala na majhen robnik in da ji je spodneslo kolo in se je obrnila. Povem ji, da sem pred časom tudi jaz zapeljala, ko sva šli s skirojem, na majhen robnik, in ker sem zapeljala pod nepravim kotom, sem se obrnila. Povem ji, da od takrat bolj previdno vozim in pazim na te robnike, da pridem gor pod pravim kotom. Na rokah ima majhne sledi odrgnin a pove, da lahko greva naprej. Pokažem ji robnik in si ga ogleda, medtem ko si otresa roke in ogleduje kolena. Potem se peljeva naprej.
Hčerki sem dala informacijo, zakaj je padla, opisala sem dejstvo, in ji opisala, kako lahko drugič bolj pazi. In važno je, da sva šli naprej. Naložila se je nazaj na kolo in sva se odpeljali. Razlaga je bila optimistična in je vlivala zaupanje – seme optimizma.
Nisem ji negativno vrednotila, kaj se ji je zgodilo. Nisem je kritizirala.
Jaz sem bila pred leti v sebi zagrizen pesimist. Ta pesimizem se skozi leta trudim spreminjati. Moja mama je odraščala v izjemno težkih okoliščinah. Nasilje, ločitev, revščina … Posledično je bila prežeta z pesimizmom oz. črnogledostjo, brezupom in mi ga je predala naprej.
Ko sem jaz kot otrok padla, mi je govorila. »Poglej, kako si štorasta!«, me okregala, včasih dala za povrh kakšen udarec. Tako sem razvila pesimistični slog razmišljanja kot odziv na težave. Saj mi ob težavah, s katerimi sem se soočala, mama ni pomagala najti rešitev, razmišljati v smislu, poglej, težava je v tem in tem, drugič lahko narediš drugače.
Jaz kot mama, se včasih uspem dobro odzvati na izzive, s katerimi se sooča hčerka, včasih ne. Odvisno od situacije, mojega razpoloženja, koliko si pustim prostora, da se ne odzovem takoj ampak malo razmislim …
Razmislite o kakšni vaši izkušnji, kako se vi odzivate na izzive, s katerimi se srečuje vaš otrok? Kdaj sejete semena optimizma in kdaj semena pesimizma?
Ima doktorat in specializacijo iz Zakonske in družinske terapije, je usposobljena Imago edukatorka in terapevtka za delo z otroki. Vključena je v redno supervizijsko spremljanje terapevtskega dela in je članica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije.
- Da bo vajina luč odnosa lepše svetila in Nadine kartice za pare - 30. 5. 2020
- Kaj optimizem ni - 20. 10. 2019
- Narejeni smo tako, da takoj, ko se nam zgodi kaj slabega, pomislimo na najhujše - 20. 10. 2019
