Obsedeni s (pre)hrano?

Živimo v času, ki je zelo obremenjen s prehranjevanjem. Še nikoli v zgodovini se ni toliko govorilo o prehranjevanju kot danes. Hrana nas spremlja na vsakem koraku. Na televizijskih ekranih se vrstijo številni programi o pripravi hrane, o svojih izkušnjah razlagajo kulinarični pustolovci in popotniki, trgovinske reklame so polne kuharskih nasvetov. Hrana je prestopila okvire zgolj biološke potrebe, ki je nujna za preživetje. Prehranjevanje je postalo nov družbeni fenomen. Umetnost, ki predstavlja način življenja in določa družbeni status v smislu, »povej mi kaj ješ in povem ti, kdo si«.

Postali smo pozorni na kvaliteto hrane, ki jo uživamo. Vedno večji poudarek je namenjen lokalni in biološko pridelani hrani. S pametnimi elektronskimi napravami spremljamo količino dnevno zaužitih in porabljenih kalorij. Hrano razumemo tudi kot zdravilo. Na spletu, še posebej na socialnih omrežjih, pa tudi v raznih lepotnih in zdravju namenjenih revijah, beremo prispevke o »čudežnih« rastlinah, ki so pomagale ozdraviti najhujše in najtrdovratnejše bolezni.

Z novim konceptom razumevanja hrane so se pojavile tudi nove oblike zasvojenosti, kot je npr. ortoreksija ali obsedenost z zdravo prehrano. Posamezniki, ki bolehajo za to prehransko motnjo, se neprestano ukvarjajo s kvaliteto in »čistostjo« hrane. Omejujejo njen vnos, ker ne vedo kaj je v njej ali niso prepričani, da je hrana resnično neoporečna in biološka. Takšna oblika nervoze se lahko stopnjuje do točke, ko popolnoma okupira posameznikovo življenje. Ljudje, ki trpijo za tovrstno obsedenostjo, ves svoj čas podredijo prehranjevanju. Neprestano se ukvarjajo z iskanjem kvalitetne hrane in sestavljanju obrokov, tudi za več dni v naprej. Najpogosteje se bolezenski znaki, podobno kot pri drugih prehranskih motnjah (bulimija, anoreksija),  kažejo v izgubi telesne teže in zmanjševanju socialnih stikov. Posameznik je lahko z zdravim prehranjevanjem okupiran do te mere, da postane popolnoma nefunkcionalen. Ne more več normalno opravljati službenih obveznosti ali vzdrževati medosebnih odnosov in stikov, saj je vse podrejeno načinu izbire in priprave zdravih obrokov.

Ko se srečujem z mladimi, ki imajo težave s telesno samopodobo, pogosto ugotavljam, da njihove težave velikokrat izvirajo prav s prekomerne obremenjenosti s prehranjevanjem, ki so jo podedovali od staršev. Odnos do hrane se namreč razvije v zgodnjem obdobju otroštva. Neredko se zgodi, da mama, ki je kot otrok sama imela težava npr. s prekomerno telesno težo, prav ta prehranjevalni vzorec prenese na svojega potomca, čeprav bi naredila vse, da bi otroka pred to izkušnjo obvarovala. Zgodi pa se prav to, česar se najbolj boji. Obremenjena z lasnimi negativnimi izkušnjami povezanimi s telesnim videzom, mati ves čas skrbno nadzoruje prehrano svojega otroka. Neprestano ga sprašuje, kaj bo jedel, koliko je pojedel, kdaj je jedel. Prehrana je osrednja tema pogovorov. Strogo so določena družinska pravila o vnosu sladkarij. Kadar bi otrok pojedel več sladkega, kot so jih odobrili starši, je kaznovan ali pa mu starši za njegovo dejanje poskušajo vzbuditi občutek krivde. Podobno je, kadar otrok zaužije »nezdravo« hrano. Starši želijo otroka na racionalen način prepričati, da je to, kar sam občuti, kot okusno in slastno, slabo in škodljivo. Gre za argument proti občutku, kar nikoli ni učinkovit način prepričevanja. Otroka lahko prepričamo le z novo izkušnjo na podlagi njegovih lastnih občutkov. S tem, ko zanikamo otrokove občutke, mu namreč sporočamo, da to, kar čuti, ni prav oz., da je to, kar je njemu dobro, slabo. S pomočjo poniževanja, kritike in negativnih sankcij ga poskušamo odvrniti od teh lastnih občutkov in ga naučiti, da sprejme naš koncept resnice. S čimer ga oddaljujejo od njega samega in ga učimo, naj raje posluša druge, kot sebe.

Najučinkovitejši način vzgoje je vsekakor zgled. Čeprav ta ne deluje neposredno in v trenutku, pa pušča globoke in dolgoročne posledice. Kar se bo Janezek naučil, bo Janez znal. Zgled je tisti, ki »vleče«, če ne takoj, pa vsaj v zrelejšem življenjskem obdobju. Gre za kulturni kapital, ki ga ponotranjimo in iz katerega kasneje »črpamo«. Če se v družini pripravlja zdrava prehrana, pije voda in konzumira mala količina sladkarij, bo otrok nezavedno posvojil takšen koncept prehranjevanja. Seveda bodo otroku sladice praviloma teknile bolj kot karkoli drugega. To je vendar popolnoma normalno in neizogibno!  A v hiši, kjer se zdravo jé, je sladic, ki so na razpolago, le za vzorec. Kadar pa se jedo sladkarije, nihče zato ni kaznovan in se mu ne vzbuja občutka krivde. Vsi se kdaj radi posladkamo. Včasih celo tako, da nam je slabo … in takrat se naučimo iz lastne izkušnje, da se preveč dobrega, kaj hitro lahko spremeni v slabo. Ne besede, izkušnje so šola, ki šteje!

Lucija Čevnik

Lucija Čevnik

Dr. Lucija ČEVNIK, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe in čutne vzgoje.

Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike se obrnite na  lucija.cevnik@gmail.com ali FB profil.
Lucija Čevnik

Latest posts by Lucija Čevnik (see all)

Ocena:
[Skupaj: 8 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor