Biti starš drugačnemu otroku
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše Alenka Gabrovec
Od kar pomnim, mi ljudje razlagajo, da če si v zlati sredini, boš v življenju uspešen in boš lepo živel. Tega nisem nikoli ponotranjila, posledično je tudi moj pogled na to, kaj je tisto, kar mora starš dati svojemu otroku, malo drugačen, ni ravno zlata sredina.
Po mojem skromnem mnenju je starš tisti, ki mora otroka naučiti odgovornosti, samostojnosti, sočutja, spoštovanja in ga opremiti z osnovno delavnostjo in znanjem. Torej ga mora naučiti reči NE, ko je to potrebno, biti vljuden in spoštljiv do avtoritete, jasno izraziti svoje mnenje, se zavedati svojih dejanj in posledic in čisto osnovnih stvari, kot so zavezati si vezalke, jesti s priborom, si obrisati rit, narediti si kaj za pod zob in skrbeti za svoje stvari. Ne moti me, če otrok razmišlja drugače, če se z mnenjem okolice ne strinja in zna svoje nestrinjanje utemeljiti, predvsem me pa nikoli in nikdar ne moti, če je živ ali »hiperaktiven«, kot mnogi pravijo. Prepričana sem, da se lahko od otrok marsikaj naučim, saj so iskreni ter niso še prežeti z nekimi družbenimi predpisi in pričakovanji. Čiste duše, ki še razmišljajo s svojo glavo. Podobno kot otrok v zgodbi Cesarjeva nova oblačila, ki je edini upal povedati, da je kralj brez oblačil.
Zadnje časa vse preveč poslušam o tem, kako so današnji otroci nevzgojeni, kako jim je vse dovoljeno, kako so nespoštljivi, kako bi jih bilo potrebno enkrat močno čez zadnjo ter da so zakoni v korist otrok. Pa je to čisto res?
Ne bom rekla, da je res nekaj otrok, kjer so starši zašli s poti, a konec koncev otroci ne pridejo z navodili in za vzgojo drugačnega otroka moraš imeti čut, ogromno potrpežljivosti, vztrajnosti, domišljije in energije. Mnogo otrok je drugačnih, ker takšni so, a v bistvu niso tako drugačni, kot smo bili mi. Danes je drugačen otrok tisti, ki zna splezati na drevo, se igrati zunaj, ko ne potrebuje mobitela in vseh ostalih elektronskih naprav, otrok, ki zna preskakovati kolebnico, ve, kaj je gumitvist, pozna družabne igre, ve, kaj je igra »zemlja krast«, v naravi za potrebo ne išče lično urejenega stranišča, zna v peskovniku narediti grad, bere knjige, kotalka, kolesari, dela kolesa, riše in nima pojma kdo so Soy Luna, Spuži Kvadratnik, Ena žlahtna štorija, Moja boš … kaj je blade blade, PSP, Wii, X-box, Apple … Dejansko otrok, ki počne vse tisto, kar smo počeli mi, ko smo bili otroci.
A da se osredotočim na ciljno skupino otrok, ki jih imam v mislih in se bom trudila ta teden ubesediti njihovo dinamiko in občutke staršev. Moja ciljna skupina so otroci, ki jih je šolski sistem označil za drugačne, ker niso otroci, ki bi videli smisel v tem, da bi sledili šolskim zahtevam in so si pridobili etiketo »otroci, ki imajo odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami«.
Doma imam dva takšna škrata, ki sta si prislužila to etiketo. Če ravno zdaj to napišem z nasmehom na obrazu in mi je zabavno, mi takrat, ko se je odvijal postopek, ni bilo. Najbolj me je motil izraz »otrok s posebnimi potrebami«. V naši časih so po to oznako bili mongoloidni otroci, otroci z IQ nižjim od 70, otroci, ki niso znali govoriti … otroci, ki jih vidiš v umobolnicah v kakšnem filmu. Sprejeti, da tvoj otrok spada v to skupino, ni ravno lahko, še posebno, ker ima tvoj otrok odlične ocene, vizualno ni nič narobe z njim, le drugačen je in nikakor ne spada v neko zlato sredino.
Občutke, ko se zaradi takšnega ali drugačnega razloga znajdeš v postopku o usmerjanju, pa naj gre zgolj za disleksijo, dispraksijo, sladkorno, aspergerjev sindrom, otroka s čustvenimi in vedenjskimi primanjkljaji …, je težko opisati. Veš, zakaj to počneš, a ne razumeš, zakaj, čemu, kaj bo otrok s tem pridobil, predvsem pa, kakšne posebne potrebe sploh ima, če je čisto običajen otrok. V glavi starša takrat nekdo igra fliper, tista železna kroglica se odbija levo in desno ter pritiska na vsa mogoča čustva, za polovico do takrat sploh ne veš, da obstajajo. Ne glede na okolico si takrat sam. Težko ubesediš dogajanje v svojih mislih, svoja čutenja, niti ne veš, kaj povedati, da ne bo izpadlo neumno. Vprašanja se odpirajo in odpirajo, odgovorov ni. Na koga se obrniti takrat? Komu zaupati stisko? Pa imaš sploh pravico? Na eni strani je stiska starša, na drugi dejstvo, da mora dolgotrajen, neumen postopek tudi izpeljati.
A težave se tu ne zaključijo, saj ko ima starš po tistih nekaj mesecih v rokah odločbo, mora še urediti zadeve v šoli. V ta isti ustanovi, ki jih otrok moti, ker ni zlata sredina. Le upa lahko, da bo v šoli toliko posluha, da bodo s skupnimi močmi ustvarili okolje, kjer bo otroku bolj prijetno. Okolje, v katerem bo lahko pokazal vse svoje potenciale, znanje in lastnosti, ki so zaradi drugačnosti toliko bolj vredne.
Zadnja fronta so potem ostali otroci in njihovi starši. Večina je mnenja, da odločbo dobijo nevzgojeni, neprilagojeni otroci, katerih starši so našli način, da ima njihov sonček posebne ugodnosti. Res je, da je odločb veliko več, kot jih je bilo pred leti, res je, da se vmes najde kakšna, ki ni ravno upravičena, a večina le teh omogoča otroku, ki je običajno veliko pametnejši od vrstnikov, da doseže vsaj rob tiste zahtevane zlate sredine. Kako je otroku, ki čuti in ve, da ne spada v razred, si je težko predstavljati, a ko je stiska prevelika, takšen otrok svojo stisko običajno izrazi na neprimeren način. Žalostno je, da se vse bolj teži k temu, da se daje tem drugačnim otrokom pomirjevala, da je mir v razredu. Pozablja se, da otroci gredo leto prej v šolo, da se od njih zahteva ogromno neumnosti, ki jih od nas niso zahtevali, da dosti učiteljev ne zna ustvariti avtoritete v razredu, da je iznajdljivost in prilagoditev razredu le želja Božičku.
Starš, ki ima drugačnega otroka, na poti, da otroka pripelje vsaj do meje zlate sredine, hodi dnevno čez pekel, ki ga kujejo očitki, da je nesposoben, da nima pojma o vzgoji, da je sramota za starše ter da bi bilo bolje, da otroka sploh ne bi imel, da je nekaj hudo narobe z njegovim otrokom, da nikoli ne bo uspešen otrok, da je družbeno nesprejemljiv … Osebe, ki so krive, da smo naredili spremembe in izboljšave v svetu, so ljudje, ki niso bile v zlati sredini, bili so drugačni in v svoji drugačnosti so ustvarjali veličastna dela.
Razlog, zakaj sem želela ta teden spregovoriti o drugačnosti, predvsem v času, ko otrok obiskuje šolo, je ta, da na mnogih forumih berem o tem, kako so odločbe izsiljene, kako je večina otrok nevzgojenih, tista pikica na i so bile besede neke specialne pedagoginje, ki dela v šolstvu, da morajo biti vsi otroci v zlati sredini, ker so drugače socialno nezreli ter bodo v življenju propadli ter da so starši, ki ne dajo teh otrok na tablete, neodgovorni. S tem se nikakor ne morem strinjati, ker sem sama mati dveh otrok z odločbo, eno zaradi čustvenih primanjkljajev, drugo zaradi disleksije in dispraksije. Koliko je dodatnega dela, ne bi govorila, vsekakor pa mi je edini uspeh, ki meni pomeni, ta, ko slišim, da izstopata po tem, ker sta vljudna, sočutna, vedno pripravljena pomagati, nekonfliktna in imata oba svoja močna področja, ki jih negujeta, ter sta v njih edinstvena. Ocene so zame le številke in vem, da niti en delodajalec ne zaposluje zaradi 5 v šoli, ampak zaradi sposobnosti in znanja.
- Starši smo krivi za vso to medvrstniško nasilje! - 4. 5. 2023
- Kako veš, da je otrok žrtev medvrstniškega nasilja? - 21. 6. 2022
- Medvrstniško nasilje – kako dolgo ga bomo še tolerirali? - 20. 6. 2022
