Toksičen odnos med mamo in hčerko: žrtvovanje
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Če ima kateri odnos nacionalno tradicijo, potem je to odnos med mamo in hčerko, ki sloni na žrtvovanju. Žrtvovanje je lastnost, ki je v naši kulturi od ženske, predvsem mame, pričakovan in družbeno zaželen. Če od koga, potem se prav od mame pričakuje, da poskrbi za vse in vsakogar, ki je potreben topline in bližine. Cankarjanska mati še vedno bdi nekje v naših globinah in nam pogosto vzbuja slabo vest, ko si kdaj vzamemo čas zase, si kaj kupimo samo za svojo dušo ali si privoščimo izlet, počitnice, kjer si napolnimo izpraznjene baterije. Takoj nas prevzame nelagodje, ki mu sledi občutek krivde, da počnemo nekaj, kar ni dobro za ostale naše družinske člane. »Joj, mama gre za vikend sama na morje! Kaj takega!? Nezaslišano!« Hitro se prepričamo, da je to »ne fer« in zdi se nam popolnoma logično in pravično, da ostanemo lepo doma in se prikrajšamo za užitke, pa četudi si jih krvavo zaslužimo in so nenazadnje nujni za vzdrževanje našega duševnega zdravja.
Ok, da ne zaidem preveč … mama, ki se neizmerno žrtvuje za svojo hčer z njo gradi brezmejen odnos. Ta brezmejnost pomeni, da ne obstaja meja med njenim »jaz« in hčerkinim »jaz«. Njuna bit je tako prepletena, da sta kot eno. Zakaj to ni dobro? Zato, ker s časoma postaneta tako soodvisni, da ena brez druge ne zmoreta več normalno funkcionirati. Ker mati ni zmogla narediti reza in se usrediščiti sama zase, je v ta brezmejen odnos privezala tudi hčer. Družijo jo iste vrednote, želje, pogledi na svet, strahovi, koncept sreče. Mati je hčerki ves čas na razpolago in vsakič, ko bi hčer želela kaj storiti po svoje, samostojno in avtonomno, je mama že tukaj in skuša pomagati. Mati s svojimi rešitvami (časom, nasveti, idejami, denarjem) vselej želi »pomagati«, a ta neskončna pomoč hčerki onemogoča, da se sploh kdaj lahko postavi na lastne noge in zaživi samostojno in neodvisno življenje. Na koncu hči postane tako odvisna, da vsak dan kliče mamo in jo sprašuje o vsem mogočem: kako kaj oprati, skuhati, obleči, vzgajati otroke, toži o partnerskih težavah, težavah v službi itd. Mama je vselej tam za hčer, da ji pomaga reševati težave in nenazadnje tudi živi hčerkino življenje. Gre za past – mama od hčerke namreč pričakuje, da ji bo ta dovolila (v zameno za njeno lastno žrtev) neprestano vmešavanje v njeno zasebnost in življenje. Zavedati se je potrebno, da žrtvovanje ni nič drugega, kot drugačna oblika kontrole drugega. Mati, ki igra žrtve, obenem tudi zelo veliko zahteva – nekdo, ki neskončno daje, tudi neizmerno veliko pričakuje! Gre za način s katerim mati izsiljuje pozornost, sprejetost, videnost, ki je sama ni bila deležna in po kateri tako zelo hrepeni. Na drugi strani pa je hči nemočna, saj nikoli v resnici ne more povrniti materine »žrtve«, kajti mati ji je vedno in vselej na razpolago (tudi, če je za uslugo sploh ni prosila). Tako se zapleteta v toksični odnos, ki obe navdaja s slabo vestjo in občutkom krivde.
Takšen odnos se prepleta v neskončnost in se najpogosteje konča šele, ko se ena od vpletenih poslovi od življenja. Šele takrat se te niti pretrgajo in po zelo težkem sprejetju dejstva o prekinitvi naveze, se hči počasi postavlja na lastne noge. Takrat šele prvič okusi svobodno življenje v odkrivanju lastnega jaza (svojih potreb, želja, užitkov), kar posledično (lahko) predstavlja tudi precejšnjo olajšanje ali pa neskončno žalost.
Odnos žrtve v navezi mati – hči ni dobra tudi z vidika neposredne vzgoje otrok. Mati, ki si nikoli ne privošči najboljših stvari zase, temveč se vselej zadovolji zgolj z drobtinicami, svoji hčerki sporoča, da je tudi najmanj dovolj dobro za mamo. Za hčer si želimo, da odraste v samozavestno, odgovorno osebo, ki se zna postaviti zase in ima globok občutek samovrednosti. A kje se bo tega naučila, če se njena mati vselej zadovolji z »najmanj« v družini?! Včasih si moramo mame odrezati največji kos, se postaviti prve v vrsto, si privoščiti najboljši sedež in sebe postaviti na prvo mesto, že samo zato, ker nas hčerke opazujejo!
S svojimi osebnimi in dolgoletnimi poklicnimi izkušnjami učim razvijati pozitivno (telesno) samopodobo, zdrav odnos do lastnega telesa in pomagam kvalitetno reševati konfliktne odnose med generacijami staršev in mladostnikov. Velikokrat je moja naloga, da prevajam »jezik« mladih v »jezik« staršev in zahteve ter želje staršev, v razumevanje njihovih otrok. Dogodi se, da vsaka generacija stoji na svojem bregu reke in ne sliši glasu, ki prihaja preko vode. Takrat priskočim na pomoč.
Navdihujem, ko nas preplavi sram in izgubimo ljubezen in sočutje do lastnega odseva v ogledalu.
Sem svetovalka in predavateljica s področja telesne samopodobe, motenj hranjenja, negativnega vpliva medijev na dojemanje telesnosti ter čutne vzgoje. Izvajam tudi partnersko svetovanje in pomagam reševati konflikte v družinskem okolju.
Vodim skupinske delavnice in individualne pogovorne terapije, sem avtorica številnih člankov s področja telesne samopodobe, čutne vzgoje in partnerskih odnosov.
Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike obiščite FB profil ali spletno stran.
- Težave, s katerimi se otroci pogosto soočajo v šolskem okolju - 19. 9. 2022
- Pretirana obremenjenost z ocenami in dosežki - 19. 9. 2022
- Negativna telesna samopodoba - 19. 9. 2022