Kako z otrokom mirno rešiti konflikt
Piše dr. Lucija Čevnik
Mama: »Zakaj pa kričiš?! Saj te slišim! Stori to, kar sem ti že včeraj rekla! Pospravi sobo!«
Hči: »Sovražim te!«
STOP.
Nič kaj nenavadna situacija iz življenja družin z najstniki. Vendar obstajata dve vzporedni zgodbi, ki odražata mamino reakcijo na sovražen otrokov odziv.
V prvem primeru se bo mama neposredno odzvala na otrokov odgovor. V glavi ji bodo odzvanjale misli, da je takšno ravnanje otroka nedopustno. Otrok mora spoštovati svoje starše in za vsako ceno storiti to, kar mu je bilo z njihove strani naročeno. Brez odlašanja in izgovorov. In brez nespoštljivega vedenja. Sledilo bo stopnjevanje jakosti glasu. Grožnje. Zatem sankcije. Hči bo ostala brez osebnega telefona ali internetne povezave. Zgodil se bo hišni pripor in omejitev obiska prijateljic.
V drugi situaciji bo mama, najprej seveda šokirana nad otrokovo nenavadno reakcijo, stopila korak nazaj in »preštela do 10«, kot radi rečemo. Poskušala bo pogledati na nastalo sceno z distance, brez občutka neposredne napadenosti. Zapustila bo bojišče. Brez besed in neprizadeto. S tem bo otroku odprla prostor in mu dala čas. Čakala bo, da jo sam poišče, ko bo pripravljen. Zaveda se dejstva, da v fazi, ko na površje privrejo intenzivna čustva jeze, besa, žalosti in strahu, nismo sposobni racionalno reševati konfliktnih situacij. Sploh pa ne z otroki.
Temeljna razlika med prvo in drugo situacijo je v načinu razumevanja otroka. V prvi mama obravnava potomca kot svojo last, kateri ima pravico ukazovati in določati pravila. Otrok je v podrejenem položaju, prisiljen, da zamolči svoje potrebe in želje ter slepo sledi navodilom svojih nadrejenih staršev. Mama iz prve zgodbe verjame, kot je najbrž verjela tudi njena mama, da je trdo »vzgajanje«, če je treba tudi s silo in sankcijami, eden in edini način, da otroka usmeri v »pravo« smer. Tak otrok je pogosto ponižan, njegove potrebe so ignorirane in nevidne. Kričanje, obtoževanje in poniževanje so pogosta sredstva medosebne družinske »komunikacije«. Odvzem dobrin, ki jih ima otrok rad in najpogosteje sploh niso v logični povezavi s konfliktno situacijo, pa predstavljajo običajen način sankcioniranja otrokove neposlušnosti. Mami namenjen »sovražim te«, bo otrok, ki je pogosto izpostavljen ponižanju, kmalu prevedel v »sovražim se«. Takšen Janezek bo najverjetneje postal Janez, ki bo vedno nezadovoljen s svojim življenjem in se nikoli ne bo počutil notranje izpolnjenega. Vselej bo iskal zunanje potrditve, njegova samopodoba pa bo odvisna od mnenja drugih.
Mama iz druge situacije na otroka gleda kot na sebi enakopravno osebnost, s svojimi potrebami in čustvi. Ne ustavlja se zgolj pri izrečenih besedah. Zanimajo jo vzroki otrokove agresivno-kolerične reakcije. Za njegovo navidezno lenobo, brezvoljnostjo, neješčostjo, agresivnostjo, se namreč zelo pogosto skriva strah. Lahko se otrok boji prihajajočega testa, ima težave s sošolci, ki se norčujejo z njegovega videza, ga kdo ustrahuje ali pa je preprosto utrujen ali lačen, ko gre za mlajše otroke. Z umikom, ki ne odraža osebne prizadetosti, mama sprosti napetost. Otroka pusti popolnoma pri miru in čaka, da jo ta sam poišče. Ko se zadeve »predihajo«, se šele odprejo možnosti komunikacije. Otrok ve, da je tam za njega in da mu stoji ob strani, saj razume, da se za neprijaznimi besedami skriva nekaj več. Niso vedno potrebne besede. Objem, dotik, sprožita reakcijo, ko bolečina pride na dan skozi solze. In takoj je bolje.
Kadar se osredotočamo le na otrokovo vedenje, mu sporočamo, da nam je pomembno zgolj to, kar se kaže navzven, ne pa njegova čustva in občutenje. Ni važno kaj čutiš, pomembno je zgolj, kaj počneš ali povedano drugače: »Nisi pomemben ti, temveč, kako se ob tvojem vedenju počutim jaz.«
S svojimi osebnimi in dolgoletnimi poklicnimi izkušnjami učim razvijati pozitivno (telesno) samopodobo, zdrav odnos do lastnega telesa in pomagam kvalitetno reševati konfliktne odnose med generacijami staršev in mladostnikov. Velikokrat je moja naloga, da prevajam »jezik« mladih v »jezik« staršev in zahteve ter želje staršev, v razumevanje njihovih otrok. Dogodi se, da vsaka generacija stoji na svojem bregu reke in ne sliši glasu, ki prihaja preko vode. Takrat priskočim na pomoč.
Navdihujem, ko nas preplavi sram in izgubimo ljubezen in sočutje do lastnega odseva v ogledalu.
Sem svetovalka in predavateljica s področja telesne samopodobe, motenj hranjenja, negativnega vpliva medijev na dojemanje telesnosti ter čutne vzgoje. Izvajam tudi partnersko svetovanje in pomagam reševati konflikte v družinskem okolju.
Vodim skupinske delavnice in individualne pogovorne terapije, sem avtorica številnih člankov s področja telesne samopodobe, čutne vzgoje in partnerskih odnosov.
Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike obiščite FB profil ali spletno stran.
- Težave, s katerimi se otroci pogosto soočajo v šolskem okolju - 19. 9. 2022
- Pretirana obremenjenost z ocenami in dosežki - 19. 9. 2022
- Negativna telesna samopodoba - 19. 9. 2022