Kako lahko preprečimo, da tesnobnost in anksioznost prenesemo na svoje otroke

Kako lahko preprečimo, da tesnobnost in anksioznost prenesemo na svoje otroke

Naučite se tehnik za spopadanje s stresom na zdrav način in tako pomagajte sebi in svojim otrokom.

Nekega popoldneva je Ana poskušala spraviti svoji hčerkici na plesni tečaj. Zaradi službenih obveznosti je zamujala. Ko je bila končno pripravljena, je ugotovila, da hčerki še nista imeli na sebi plesnih oblek. Postala je razdražena in jezna. V avtu je začela kričati nanju, ker nista bili pripravljeni pravočasno. “Kar na lepem me je prešinilo, kaj za vraga delam?”, se Ana zaskrbljeno spominja. “To vendar ni njuna krivda. To sem jaz.”

Ana se spopada z anksioznostjo od kar pomni, vendar pa je to postalo bolj akutno od rojstva druge hčerke, ko je začela doživljati poporodno depresijo. Zaveda se, da njena aknsioznost občasno povzroči, da se znaša nad svojimi hčerami, čeprav tega resnično ne misli in vidi lahko, kako to vpliva nanje. “To lahko vidiš na otrokovem obrazu,” pravi Ana. “Ne vidiš prestrašenosti, ampak tisto negativnost: Ojoj, mami je razburjena, jezna. Ti si otrokova skala. Nočejo te videti razburjene in jezne.”

Starši smo otroku zgled

Če so otroci priča staršu v stanju tesnobe, lahko to nanje vpliva veliko bolj kot le trenutna vznemirjenost. Otroci pri starših iščejo odgovor, kako interpretirati dvoumne situacije; če je starš nenehno zaskrbljen in prestrašen, bo otrok ugotovil, da so različne situacije nevarne. Dokazano je, da so otroci anksioznih staršev pogosteje izpostavljeni tesnobi, kar pripisujejo kombinaciji genetskih dejavnikov in naučenega vedenja.

To spoznanje je lahko boleče, saj boste kljub vašim najboljšim namenom opazili, da prenašate svoj lastni stres na svoje otroke. Če se spopadate s tesnobo in začenjate opažati, da se vaš otrok začenja anksiozno vesti, je prva in zelo pomembna stvar, da se ne začnete kriviti. Ni razloga, da bi kaznovali sami sebe. Nikakor ni prijetno čutiti konstantno tesnobo in ne da se je kar izklopiti.

Vendar pa prenos anksioznosti od starša na otroka ni neizogiben. Druga pomembna stvar, ki ji morate narediti, pa je izvajanje strategij, s katerimi boste poskrbeli, da svoje tesnobe ne boste prenesli na svoje otroke.  To pa pomeni, da čim bolj učinkovito obvladujete stres in otrokom pomagate, da se znajo spopadati s svojim. Če je vaš otrok nagnjen k anksioznosti, je koristno, če to ugotovimo čim prej, da se lahko že zgodaj prične spopadati z njo.

Naučite se tehnik obvladovanja stresa

Zelo težko je na otroka prenesti mirnost, ko se sami borimo s svojo tesnobo. Strokovnjak za duševno zdravje nam lahko pomaga predelati metode obvladovanja stresa, primerne našim potrebam. Ko se naučimo obvladovati stres, lahko svojega otroka, ki smo mu z našim vedenjem zgled, učimo, kako se spopadati z negotovostjo ali dvomom.

Velik del zdravljenja otrok z anksioznostjo je pravzaprav naučiti starše obvladovati svoj lasten stres. To je sočasen proces – usmerjanje oz. obvladovanje starševe anksioznosti in poiskati način, kako lahko sami podpirajo in razvijajo otrokovo odpornost na stres.

Model odpornosti na stres

Na terapiji spoznate strategije obvladovanja tesnobe, ki jih lahko prenesete tudi na svoje otroke. Če si npr. prizadevate, da v stresni situaciji razmišljate čim bolj racionalno, se lahko podobne tehnike nauči tudi vaš otrok. Razložite mu: »Razumem, da te je strah, toda pomisli najprej, kakšne so možnosti, da se  nekaj slabega zares zgodi.«

Pred otrokom si prizadevajte ohraniti umirjeno in nevtralno držo, tudi če vas muči tesnoba. Dr. Howard priporoča: »Bodite pozorni na izraz na obrazu, na besede, ki jih izrečete, pa tudi na intenzivnost čustev, ki jih izražate. Otroci vas berejo, kot knjigo. So kot spužve, ki vsrkajo prav vse, kar vidijo in čutijo.«

Razložite svoje občutke tesnobe

Čeprav nočete, da so otroci priča vsem občutkom tesnobe, ki jih preživljate, pa vseeno ni nič narobe, če kdaj pa kdaj svoja čustva tudi pokažete. Za otroke je dobro in zdravo, da občasno vidijo starše, kako se spopadajo s stresom. Prav pa je, da jim razložite, zakaj ste v določeni situaciji ravnali tako, kot ste.

Recimo, da ste zjutraj izgubili potrpljenje, ker vas je skrbelo, ali bo otrok prišel pravočasno v šolo. Ko se stvari umirijo, otroku razložite: »Zjutraj sem bila razburjena, ker se nam je že zelo mudilo in me je skrbelo, da nam ne bo uspelo priti pravočasno v šolo in v službo. Nisem si mogla pomagati, zato sem vpila, kar pa mi seveda sploh ni všeč. Obstajajo tudi boljši načini.  Ali mi lahko pomagaš, da se skupaj domisliva, kako naša jutra narediti manj stresna?«

Če se o svojih izpadih in tesnobi z otrokom pogovorite, mu boste dali vedeti, da z njim ni nič narobe, ko se počuti podobno in da obstajajo učinkoviti načini, kako stres obvladati. Če pa se konstantno trudite, da bi otroku prikrili svoje občutke žalosti, jeze in tesnobe, mu s tem sporočate, da so ti občutki nekaj slabega. Ko se bodo otroci sami tako počutili, bodo imeli občutek, da niso v redu in da tega ne smejo pokazati. Potemtakem se tudi nikoli ne bodo naučili, kako take občutke učinkovito obvladovati.

Ko je mama izgubila potrpljenje na poti na plesne vaje, je hčerki razložila svoje občutke. Opravičila se ji je za izbruh in ji povedala, da se počuti napeto, ker ima v službi veliko dela. Predlagala je, da med vožnjo poslušata glasbo. To je občutno popravilo razpoloženje.

Naredite načrt

Že vnaprej si pripravite načrt, kako boste ravnali v določenih situacijah, ki vam povzročajo stres. Za pomoč lahko prosite tudi otroka. Če vam npr. skrbi povzroča večerna rutina in pravočasen odhod otroka v posteljo, se pogovorite z njim, kako bi lahko celotno situacijo speljali mirneje in prijetneje. Skupaj lahko pripravita načrt in vsakokrat, ko se ga otrok drži brez protestiranja, si prisluži točke.

Toda takšen način spopadanja s tesnobo je treba izvajati samo občasno. Otroku pod nobenim pogojem ne smete naložiti odgovornost reševanja vaših težav, še posebej, če je tesnoba v vašem življenju zelo prisotna. Je pa vsekakor dobrodošlo, da otrok vidi in spozna načine, kako se spopasti s stresom odgovorno in učinkovito.

Pravočasno se umaknite

Če že vnaprej veste, da vam bo določena situacija povzročila stres in tesnobo, se na to pripravite. Včasih je najbolje, da se fizično umaknete. Še posebej takrat, ko bi lahko otroci mislili, da se dogaja nekaj nevarnega. Če npr. ob tem, ko odložite otroke pred šolo, doživljate ločitveno stisko, prosite, da to počne nekdo drug. Vsaj za nekaj časa, ko ste še sredi terapije. Dr. Howard svetuje, da za otroke vsekakor ni dobro, če vas vidijo ob tem zaskrbljene in na trnih. Mislili bodo, da se lahko zgodi kaj hudega in bodo zaskrbljeni tudi sami.

Ko se vam zgodi, da vas preplavljajo občutki tesnobe v prisotnosti vaših otrok, globoko zadihajte in si vzemite nekaj trenutkov zase. Daniele Veith, mama, ki je po rojstvu otrok ostala doma in piše svoj blog o tem, kako se spopada s tesnobo, priporoča, da si je v takih trenutkih treba vzeti čas zase in početi nekaj sproščujočega. Sama ima pri sebi zmeraj seznam aktivnosti, ki jih lahko v takih trenutkih počne: pojdi na sprehod, popij čaj, pripravi si kopel, stopi na prosto in se nadihaj svežega zraka. Zelo ji pomaga prepričanje, da bo tesnoba minila, zato se mora samo prebiti čez te občutke, dokler ne minejo.

Vzpostavite krog podpore

Biti dober starš, medtem ko se spopadate z lastnimi težavami, je lahko velik izziv. Zato je dobro, da imate okrog sebe ljudi, na katere se lahko zanesete. Ljudi, ki vam bodo priskočili na pomoč, vas poslušali. To so lahko terapevt, partner, prijatelji, starši itd. Daniele pravi, da redno obiskuje terapije, kjer so tudi drugi s podobnimi težavami. Ima pa tudi krog prijateljev, ki vedo, kako je z njo in ki jih lahko pokliče, ko potrebuje pomoč.

 

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor