Štiri starševska vedenja, ki se jim moramo izogniti
Dr. John Gottman je svetovno znan družinski oziroma partnerski strokovnjak. Skozi mnogoletne raziskave je odkril štiri vedenja, ki bi se jim bilo treba izogniti, če želimo imeti močne in zdrave odnose. Ta vedenja dr. Gottman imenuje kar jezdeci apokalipse, zato ker zagotovo vodijo k uničenju odnosa. Imeti zdrav in povezan odnos z vašimi otroki omogoča, da lahko nanje vplivamo in jih vodimo skozi celotno otroštvo; zato nam znanje in razumevanje o teh štirih omenjenih pasteh in protistrupih zanje lahko pomagata zgraditi boljši odnos s tistimi, najbolj dragocenimi za nas – z našimi otroki.
1. jezdec: Kritika
Starši pogosto uporabljajo kritiko v poskusu motivacije otroka, da bi nekaj naredil bolje, vendar kritika redko motivira. Kritika zabije otroka na tla. Kritika poudarja nekaj negativnega – v bistvu v center pozornosti postavi otrokove pomanjkljivosti in negativne lastnosti. Težava pri tem je, kot pravi Dr. Julie Gottman, da otroci kritiko jemljejo kot način, ki odraža, kdo oni so. Otroci začnejo verjeti, da je z njimi nekaj narobe. Starši bi morali biti tisti, ki bi videli najboljše v svojih otrocih in spodbujali njihove dobre lastnosti. Otroci ne morejo videti in živeti tistega najboljšega v sebi, če vedno iz njih vlečemo in poudarjamo tisto najslabše.
Primer kritike
“Ti si tako neroden”. “Zakaj si nikoli ne moreš zapomniti, kako pospraviti posteljo? Kaj je narobe s tabo?” “Poglej ta nered! Prelen si, da bi počistil svojo sobo.” “Ti si razvajen ničvrednež, ki ničesar ne ceni.”
Kaj otroci v resnici slišijo v teh stavkih?
Bodi bolj previden, da ne poliješ pijače? Prosim, bodi odgovoren in pospravi svojo posteljo? Želim, da pospraviš svojo sobo? Želim si, da bi bil bolj hvaležen? Ne. Oni slišijo tako: Ti si neroden. Ti si neumen. Ti si len. Ti si razvajen. Vsaka motivacija, da bi bil boljši, je poteptana pod težo sramu.
Rešitev
Izogibajte se ocenjevanju otrokovega karakterja, ampak raje uporabite “Želim, rada bi”, da bi povedali, kar želite: “Ups, polilo se je. Rada bi, da greš po krpo in pobrišeš.” “Želim, da pospraviš svojo posteljo, prosim.” “Rada bi, da pospraviš svojo sobo, preden greš na obisk k prijatelju.”
2. jezdec: Zaničevanje
Zaničevanje je kritika, ki prihaja od superiornega. Odraža se kot zmerjanje, porogljivost, zavijanje z očmi, sarkazem, sovražni humor in posmeh. Zaničevanje je najbolj strupen od vseh morilcev odnosov – uničuje duševno, čustveno in fizično zdravje. To, da z otrokom govorimo zviška, lahko zruši (prizadene) več kot le njegovo samozavest.
Primer zaničevanja
“Neumen mulc!” “Ali nič ne veš? Zakaj bi to naredil?” “Niti pomislil ne bi, da bi pobral svoja oblačila, kajne?”Auuu, poglejte majhnega dojenčka, spet joče! Ha, ha!”
Rešitev
Protistrup za zaničevanje je spoštovanje. S svojim otrokom ravnajte tako spoštljivo, kot želite, da on ravna z vami.
3. jezdec: Obramba
Obramba je opisana kot reakcija, ko se počutimo osebno napadeni; samoobramba skozi upravičeno jezo ali igranje žrtve. V odnosu starš-otrok se lahko starš postavi v obrambni položaj, ko spozna, da je bil dejansko v zmoti ali ko otrok opozarja na napako starša (ga kritizira). V bistvu obramba trdi “problem ni v meni, ampak v tebi” in se na takšen način izogne prevzemu odgovornosti ter krivdo zvali na otroka.
Primer Obrambe
“Ne bi kričal nate, če bi ti naredil tako, kot sem ti rekel!” “Ne bi ti rekel, da si neumen, a ti si me tako razjezil.”
Rešitev
Sprejmite odgovornost za vaš del težav, poslušajte otroka, kako se počuti in poskusite resnično razumeti njegovo stališče. “Ne bi smel reči, da si neumen, žal mi je.” “Se opravičujem, da sem kričal, a sem izgubil živce.”
4. jezdec: Ograjevanje
Ograjevanje je umik iz pogovora, še preden je problem rešen. Razlikujemo predvsem dva primera starševskega ograjevanja. Prvi je, da se čustveno zapreš, ko si razočaran nad otrokom. Čustvena hladnost ali molk sta oblika ograjevanja. Drugi primer je zaključek pogovora z očitnim nerazumevanjem otrokovega položaja: “O tem ne bomo debatirali. Moja odločitev je dokončna.”
Razumljivo je, da so trenutki, ko se o nečem ne da debatirati in da mora starš udariti z roko po mizi. Če pa je tak odnos pravilo, se bo otrok počutil, kot da nima nobene besede in nikogar, da bi se mu lahko pritožil. Ko se otrok počuti, da njegovo mnenje nam ni pomembno, bo sčasoma povsem prenehal komunicirati z nami.
Primer Ograjevanja
Ignoriranje vašega otroka v poskusu vplivanja na njegovo vedenje. “O tem ne bomo debatirali. “Ni važno, kaj si ti misliš. To je moja odločitev.” “Tega ne želim slišati.”
Rešitev
Če se ograjujete zaradi jeze ali frustracije, se naučite pomiriti. Umaknite se iz pogovora, da bi se pomirili, nato pa čez 20 minut ali več pridite nazaj. Če se ograjujete namerno, da bi vplivali na otrokovo obnašanje, pomislite, če je to vedenje, ki bi ga želeli od otroka. Možno je, da boste precej razburjeni, če se bo otrok ogradil z molkom, dokler mu ne boste dovolili gledati filma, ki si ga želi.
***
Vsem štirim jezdecem se lahko izognemo tako, da v družini zgradimo spoštljiv odnos do otroka. Ni samo možno spoštljivo usperjati in disciplinirati otroka, ampak je to ključnega pomena za zdrav odnos.