Zgodba o poskočnih zajčkih – pravljica za lahko noč

Poskočni zajčki zaspijo po neki izredno okusni solati in se zbudijo ujeti v past!

Pravijo, da ima solata, če je poješ preveč, uspavalni učinek. Ampak mene solata še nikoli ni uspavala; res pa je, da nisem zajec. Na poskočne zajčke je imela solata vsekakor uspavalni učinek.

Ko je zajček Benjamin zrasel, se je poročil s sestrično Skokico. Imela sta zelo veliko družino, ki je živela zadovoljno in srečno. Ne morem se spomniti imen vseh njunih zajčkov; na splošno so jih klicali »Poskočni zajčki«.

Ker niso imeli vedno dovolj hrane si je Benjamin večkrat sposodil zelje od zajca Petra, ki je skrbel za vrtčevske gredice, Skokica je bila njegova sestra. Seveda pa včasih tudi zajec Peter ni imel viška zelja, ki bi jim ga lahko odstopil. Kadar se je to zgodilo so poskočni zajčki odšli preko njive do kupa odpadkov na kompostu, ki je stal na vrtu gospoda Gregorja.

Kompostni odpadki gospoda Gregorja so bili vedno raznoliki. Našli so lahko lončke od marmelade in papirnate vrečke, gore pokošene trave iz kosilnice (ki je imela okus po motornem olju) in nekaj gnilih buč ali kak gnil škorenj ali dva. Nekega dne pa – oh kakšna sreča! – so našli ogromno količino solate, ki mu je ušla v cvet in se preveč razrasla.

Poskočni zajčki so se brez obotavljanja dodobra najedli solate. Počasi pa je enega za drugim napadel spanec in zleknili so se kar na bližnji kupček pokošene trave.

Benjamina solata ni tako uspavala kot njegove otroke. Preden je zaspal, je imel vsaj še toliko moči, da si je na glavo poveznil papirnato vrečko in tako preprečil muham, da bi mu brenčale okoli glave.

Mali poskočni zajčki so prav prijetno počivali na toplem sončku, z bližnjega travnika pa se je zaslišal šklepetajoč zvok kosilnice iz daljave.

Mali stari mišek je pričel brskati po smeteh med marmeladnimi lončki (Lahko vam zaupam njegovo ime, klicali so go Tomaž Repomišek, bil je lesni mišek z dolgim repom.)

Zašelestel je s papirnato vrečko in zbudil zajca Benjamina. Globoko se mu je opravičil in povedal, da pozna zajca Petra.

Medtem ko sta se on in Benjamin pogovarjala blizu zidu, sta slišala glasen zvok nad svojimi glavami; in kar naenkrat je gospod Gregor spraznil polno vrečo pokošene trave ravno na speče poskočne zajčke! Benjamin se je skril pod svojo papirnato vrečko, mišek pa je skočil v marmeladni lonček.

Mali zajčki so se smehljali v spanju, ko jih je pokrila pokošena trava; zaradi močnega uspavalnega učinka solate se niso zbudili. Sanjali so, da jih njihova mami Skokica spravlja v mehko posteljo iz pšenice.

Gospod Gregor je pogledal dol, ko je vrečo spraznil. Zagledal je neke čudne rjave vrhove, ki so štrleli iz kupa pokošene trave. Kar nekaj časa si jih je ogledoval.

V tistem trenutku je na enega priletela muha in premaknil se je.

Gospod Gregor je segel po kupu trave in – »eden, dva, tri, štiri! Pet! šest majhnih zajčkov!« je rekel, medtem ko jih je spuščal v svojo vrečo. Poskočni zajčki so sedaj sanjali, da jih je mami v postelji obrnila na drugo stran. V spanju so se rahlo premaknili, ampak se še vedno niso prebudili.

Gospod Gregor je vrečo zavezal in jo pustil na zidu. Odpravil se je pospravit kosilnico. Medtem ko ga ni bilo, je gospa poskočna zajklja (ki je edina ostala doma) prišla mimo njive. Sumničavo je opazovala vrečo na zidu in se spraševala, kje so vsi njeni zajčki.

Nato se je mišek skobacal iz marmeladnega lončka in Benjamin je s svoje glave snel papirnato vrečko, povedala sta ji, kaj se je zgodilo.

Benjamin in Skokica sta bila obupana, saj nista mogla odvezati vrečke. Ampak gospod Repomišek je bil izjemno iznajdljiv. Zgrizel je luknjico na spodnjem koncu vrečke.

Male zajčke so povlekli ven in vsakega uščipnili, da so se zbudili iz globokega spanca. Starša zajca sta prazno vrečo napolnila s tremi gnilimi bučami, starim črnilnim čopičem in dvema gnilima repama. Nato so se vsi poskrili pod grmičevje in opazovali, kdaj se bo gospod Gregor vrnil.

Gospod Gregor se je vrnil, vzel vrečo in jo odnesel stran. Nosil jo je visečo proti tlom, kot bi bila izredno težka.

Poskočni zajčki so mu sledili z varne razdalje. Videli so, da je šel v hišo. Splazili so se do okna in prisluškovali. Gospod Gregor je vrečo zalučal na kamnita tla, to bi bilo za poskočne zajčke lahko usodno, če bi še bili še vedno v njej.

Slišali so kako je odvlekel stol in zakašljal – »Eden, dva, tri, štiri, pet, šest majhnih zajčkov!« je rekel gospod Gregor.

»Eh? Kaj pa je to? Le kaj so uničevali tokrat?« se je spraševala gospa Gregor. »Eden, dva, tri, štiri, pet, šest majhnih zajčkov!« je ponovil gospod Gregor, medtem štel na svoje prste – »eden, dva, tri- «

»Eh, ne bodi no trapast; o čem pa govoriš, ti trapasti stari mož?«

»V vreči! Eden, dva, tri, štiri, pet, šest!« je odgovoril gospod Gregor. (Najmlajši poskočni zajček se je povzpel do okenskega stekla.)

Gospa Gregor je dvignila vrečko in jo pretipala. Rekla je, da lahko zatipa šest, ampak ne majhnih namreč starih zajčkov, saj so bili trdi in različnih oblik.

»Za jest ne bodo dobri; kože bom pa že lahko porabila za luknje na mojem starem plašču.«

»Zakrpati tvoj plašč?« je zarjul gospod Gregor »prodal jih bom in sebi kupil tobak!«

»Zajčji tobak! Odrla jim bom kožo in odsekala glave.«

Gospa Gregor je odvezala vrečo in segla s svojo roko vanjo. Ko je zatipala zelenjavo, se je zelo, zelo razjezila. Rekla je, da je gospod Gregor »opravil svoje«. Tudi gospod Gregor je bil zelo jezen. Ena od gnilih buč je poletela preko kuhinjskega okna in zadela malega poskočnega zajčka. To ga je zelo bolelo.

Benjamin in Skokica sta se odločila, da je skrajni čas za odhod proti domu. Tako gospod Gregor ni dobil svojega tobaka in gospa Gregor ni prišla do svojih zajčjih kož.

Za naslednji Božič pa je Tomaž Repomišek prejel dovolj zajčje volne, da si je lahko spletel plašček in kapuco, čudovit šal in par toplih rokavic.

Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 4.3]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor