Napete prigode za otroke: Pustolovščina v senci dreves
Matej je bil 8-letni fant z velikimi modrimi očmi in bujno domišljijo. Živel je v majhni hišici ob robu gozda, kjer je pogosto preživljal dneve s svojim najboljšim prijateljem – sosedovim mačkom Miškom. Miško je bil puhast črn muc z belimi tačkami, ki je Mateja spremljal povsod, kamor je šel.
Vsako jutro po šoli sta se Matej in Miško igrala na travniku za hišo. A zadnje čase je njune igre motila nadležna sraka, ki je krožila nad njima in jima kradla igrače. Sraka je bila velika in hrupna, s svetlikajočimi se perutmi in prebrisanimi očmi. Vedno je čakala pravi trenutek, da se je spustila s krošnje in pograbila, kar ji je prišlo pod kljun.
Nekega dne sta Matej in Miško gradila trdnjavo iz vej ob robu gozda, ko se je sraka znova pojavila. Tokrat je njen cilj postal Matejev najljubši krog z vrvico, ki ga je uporabljal kot fračo. Matej je bil popolnoma zatopljen v delo, ko je nenadoma zaslišal značilno hripavo oglašanje. Obrnil se je ravno pravi čas, da je zagledal srako, kako zgrabi njegov krog in odleti visoko na drevo.
“Spet ta sraka!” je zavpil Matej in jezno vrgel palico na tla.
Miško je nagnil glavo in opazoval, kako sraka v kljunu vihti krog ter se s posmehom vrti okoli veje. “Ne moreva je pustiti, da vedno zmaga,” je Matej rekel Mišku, ki je zamijavkal v soglasju. “Morava si izmisliti načrt.”
Matej je pogledal naokoli in se domislil zvijače. Poiskal je nekaj majhnih svetlečih kamnov, ki so ležali ob robu poti. “Srake imajo rade vse, kar se sveti,” je zamrmral in Mišku pokazal kamne. “Tole jo bo gotovo zamotilo.”
Postavil je kamne na tla v bližini grma in se nato skril za drevo skupaj z Miškom. Čakala sta potrpežljivo, sraka pa je še naprej oprezala z drevesa, kjer je držala Matejev krog. Ko je zagledala bleščeče kamenčke, so se ji oči zasvetile od pohlepa. Spustila je krog na tla in se kot blisk zapodila proti kamenčkom.
“Zdaj!” je zašepetal Matej in stekel k svojemu krogu. Hitro ga je pograbil in stisnil k sebi, medtem ko mu je Miško zvesto sledil. Sraka je takoj opazila, da je bila prevarana. Z ostrim krikom je poletela nazaj proti njima, a Matej in Miško sta že tekla proti trdnjavi.
“Ne moreš naju vedno premagati, sraka!” je zaklical Matej zmagoslavno, ko sta se z Miškom zatekla v svojo trdnjavo iz vej. Sraka se je še nekajkrat zakrožila nad njima, nato pa obupala in se vrnila nazaj v krošnje.
Matej je sedel ob Mišku, obema pa je srce razbijalo od razburjenja. “Mislim, da sva tokrat zmagala,” je rekel Matej in pobožal Miška po glavi. Muc je zadovoljno predel, kot da bi se strinjal.
Od tistega dne naprej sta Matej in Miško vedno nosila s sabo nekaj svetlečih kamenčkov, če bi se sraka kdaj vrnila. Vedela sta, da bo vedno nad njimi krožila, a z nekaj zvitosti in prijateljstva bosta zmogla premagati še tako hudobno ptico.