Lojalnostni konflikt in starševsko odtujevanje
Ločitev je stresni dogodek tako za otroka kot tudi za odraslo osebo. Otrok bo tako hitro “predelal” ločitev svojih staršev, kakor hitro bodo ločitev “predelali” starši. Pri starših in otrocih je prisotnih ogromno negativnih čustev – jeze, žalosti, razočaranja, sovražnosti idr. Še posebej otroci so tisti, ki so v procesu ločitve najbolj ranljivi. Odločitev za to, da starša ne bosta živela več skupaj, ni njihova. Oni morajo zgolj sprejeti to odločitev in se soočiti s trenutnim stanjem v družini na najboljši možen način. Redki “ločenci” se povsem lahko zadržijo obrekovanja bivšega partnerja. Največkrat je en starš tisti, ki je ob ločitvi od partnerja bolj prizadet in razočaran. Ta starš morda sploh ni pričakoval ločitve ali pa je ločitev zanj pomenila tako velike spremembe na vseh področjih življenja, da je (hote ali nehote) zaradi tega jezen na bivšega partnerja in celotno krivdo za nastalo situacijo vali nanj. Zaradi vseh razlik, ki so zarezale v odnos med bivšima partnerjema, so po ločitvi lahko pogosti konflikti, nesoglasja, glasni prepiri idr.
Dejstvo je, da ima otrok rad oba starša in da je po ločitvi staršev pogosto v močnem konfliktu lojalnosti: če mama pričakuje, da se bo otrok strinjal z njo, ima otrok slab občutek v odnosu do očeta; če oče pritiska, naj bo otrok na njegovi strani, je otrok v stiski zaradi zavračanja mame. Največkrat se zgodi, da je otrok takoj po ločitvi nekoliko bolj naklonjen enemu staršu. Navadno je to starš, ki je “bolj primeren” starš – tisti, ki podpira odnos otroka z drugim staršem, ne obrekuje bivšega partnerja vpričo otroka, je bolj miren, potrpi marsikatero “ponižanje” ali kak drug manever bivšega partnerja – vse zavoljo otroka. Ta starš navzven deluje kot »šibkejši« v prepirih med staršema. Otrok je torej lojalen tistemu “bolj zdravemu, šibkejšemu” staršu. Drugi starš pa je navadno tisti, ki zaradi vseh negativnih čustev nekoliko “pozablja” na otroka, slednjega uporablja za “maščevanje” bivšemu partnerju, preprečuje stike med otrokom in drugim staršem, trudi se otroku drugega starša prikazati kot slabega, nevarnega, nevrednega ljubezni in zaupanja idr. Ta starš začne otroka odtujevati od bivšega partnerja.
Otrok si seveda želi ljubezni obeh staršev. Na neki točki otrok uvidi, da bo izgubil ljubezen enega starša, če ne bo delal tako, kot ta starš od njega pričakuje. Po tem spoznanju otrok “zapusti” starša, ki je bolj miren, ki se zaveda otrokovih potreb in ki ne usmerja svojih negativnih čustev proti bivšemu partnerju. Otrok na tej “točki” postane lojalen do starša, ki bivšega partnerja obrekuje, ga ponižuje, ovira stike med njim in otrokom, onemogoča telefonske pogovore idr. Otrok se namreč zave, da ga bo tisti starš, od katerega se je na tej “kritični” točki otrok oddaljil, imel rad ne glede na to, kaj se zgodi. Medtem ko ta drugi starš otroku posredno ali neposredno da vedeti, da ga bo imel rad le v primeru, če bo “zavrnil” odnos z drugim staršem – če bo rekel: “ne želim k očiju”, “ali »ne želim k mami”. V kolikor institucije, ki odločajo o stikih med otrokom in njegovima staršema, sledijo željam tega otroka, zaradi nepoznavanja dogajanja in logike funkcioniranja otroka slednjemu lahko naredijo nepopravljivo škodo. V takšnih primerih je otrok največkrat zaupan v varstvo in vzgojo manj primernemu staršu. Otrokove besede pa so v teh primerih zgolj posledica njegovega “socialnega preživetja” in “garancije”, da ga bosta oba starša še vedno imela rada in ne izražajo resnične volje otroke.
Kako lahko otrokom, ki se soočajo s takšno dinamiko v družini, sploh pomagamo?
Seveda bi bila otroku najbolj v pomoč primerna sodna odločba, ki bi določala čim bolj enakovredno preživet čas z obema staršema. Ob predpostavki, da oba starša živita v relativnem šolskem okolišu otroka in da v preteklosti ni bilo s strani institucij ugotovljenega nasilja ali zanemarjanja s strani katerega izmed staršev. Seveda pa lahko tudi starši na različne načine pomagajo otrokom pri soočanju z novo družinsko ureditvijo in vsemi nepotrebnimi zapleti in težavami po ločitvi staršev. Vsekakor mu lahko starši pomagajo prepoznavati čustva in jih uspešno “nadzirati”. Najpomembneje pa je, da ob vsaki priložnosti v otroku spodbujajo kritično mišljenje, da si otrok ustvari lastno mnenje na podlagi informacij različnih ljudi, svojih izkušenj in že ustvarjenih moralnih vrednot. In ne zgolj na podlagi informacij enega starša. Otroka naj starši spodbujajo, da o informacijah, ki jih »prinese« od doma drugega starša, pove svoje mnenje, se do njih opredeli.
Z miselnimi vajami se lahko otroku pomaga ostati nevtralen, ko je v lojalnostnem konfliktu ali ko je izpostavljen odtujevanju. V ta namen smo v Centru MIT prevedli in izdali delovni zvezek z naslovom Kako se uspešno soočiti z ločitvijo staršev: Delovni zvezek za otroke, ki se spoprijemajo z ločitvijo, odtujevanjem in konfliktom lojalnosti. Raznovrstne vaje v delovnem zvezku otroke naučijo razmišljati s svojo glavo in jim pomagajo ostati nevtralen v “marsikje” precej burnem dogajanju in ne ravno konstruktivni komunikaciji med bivšima partnerjema.
Naj navedem samo en primer, kako delovni zvezek otroke usmerja razmišljanju: »Ko se starši prepirajo, včasih rečejo o drugem staršu tudi kaj neresničnega. Si že kdaj slišal kaj neresničnega o svojem staršu? Če verjameš v nekaj, kar ni res, je to lahko problematično. Predstavljaj si, da ti je ati rekel, da je mami rekla nekaj grdega o tebi, v resnici pa tega sploh ni naredila. Na svojo mamo bi bil jezen brez pravega razloga. To bi lahko slabo vplivalo na odnos, ki ga imaš z mamo, in zaradi tega ne bi tako užival z njo. Poleg tega ne bi upošteval pravil, kako izkazovati ljubezen obema staršema in jo od obeh prejemati.«
V kolikor je otrok izpostavljen že izrazitemu odtujevanju in ima še vedno stik z obema staršema, si otrok lahko ogleda tudi video Dobrodošel nazaj, Pluton. Ta video otroku pomaga razumeti situacijo, v kateri se je znašel in mu da obilico napotkov, kako omejiti odtujevanje enega starša in zavzeti nevtralno stališče do obeh staršev.
Pomembno pa je tudi to, kako se (tarčni) starši odzivajo na informacije, ki jih otrok prinese od starša odtujitelja. Ključno je, da starš ne zapade v podobno vedenje kot bivši partner in ne začne takoj tudi on obrekovati bivšega partnerja. Hkrati pa je pomembno, da otrok dobi prave informacije o dogajanju v družini na nevsiljiv način. Če starš neprimerno reagira na kakšne otrokove besede, ki so posledica vpliva bivšega partnerja na otroka, lahko situacijo starš le še poslabša in njegova reakcija je potem lahko za otroka “opravičljiv” razlog za to, da starša še naprej zavrača ali je do njega nesramen.
Kar nekaj napotkov, kako se kot “tarčni starš” primerno odzivati na strategije odtujevanja s strani bivšega partnerja, sem od različnih tujih avtorjev zbral v zborniku, ki ga staršem v paketu ODLOČNI (skupaj z delovnim zvezkom in omenjenim DVD-jem) ponudimo v Centru MIT zgolj ob posebnih priložnostih. Pa naj bo dejstvo, da ste prebrali tale članek na spletnem portalu zastarse.si, tudi posebna priložnost.
Za informacije o delovnem zvezku, DVD-ju ali drugih artiklih nas kontaktirajte na info@centermit.si / 040 416 761. Več o produktih pa na www.centermit.si/nakup.
V Centru MIT želimo ponuditi čim bolj celostno pomoč in podporo družinam, ki se soočajo z ločitvijo staršev. V ta namen nudimo svetovanje, mediacijo, pripravljamo predavanja, izdajamo strokovno gradivo na to temo itd.
- Kako po ločitvi pripraviti Učinkovit načrt starševstva - 14. 11. 2022
- Največja napaka pri obravnavi ločenih staršev - 11. 1. 2021
- Trije usodni miti o ločitvi staršev - 6. 8. 2020
