Otroci niso tukaj zato, da uresničijo neizpolnjene sanje svojih staršev

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Otroci niso tukaj zato, da uresničijo neizpolnjene sanje svojih staršev

Piše dr. Lucija Čevnik, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe, čutne vzgoje ter reševanja konfliktnih odnosov med starši in otroki

Otroci niso tukaj zato, da uresničijo neizpolnjene sanje svojih staršev. Otroci niso naša last, ki jih lahko krojimo po lastnem scenariju. Če pa to storimo, vzgojimo osebe, ki svojo samovrednost merijo skozi zunanje potrditve. Vreden sem toliko, kolikor aplavza (denarja, pohval, napredovanja, univerzitetnih naslovov, premoženja, lajkov…) prejmem. In kadar ni drugega, da bi me hvalil in občudoval, se mi sesuje svet. Ne vem, kdo sem, kaj želim, kam grem. Ne poznam lastnih ciljev, ki bi me uresničevali in osrečevali. To, da sem, takšen kot sem, mi preprosto ni dovolj. Ne prenesem pogleda na svojo povprečnost in ne morem se sprijazniti, da je povprečno dovolj dobro. Da je biti zgolj človek, dovolj. To me pahne v brezno bolečine.

Sprejeti sebe, pomeni tudi razumeti kaj želim. Jaz sam. Sam zase. Kaj razumem kot uspeh, kdo sem in kaj želim postati?

Prisluhnemo kdaj temu glasu v sebi, ki ni odvisen od tega, kaj imam/nimam ali kaj si o meni mislijo drugi? Če poznamo ta notranji šepet in v kolikor mu znamo slediti, potem se sprejemamo. In, ko sprejemamo sebe, vemo, kako pomagati drugemu (otroku), da ohrani in sliši ta notranji glas, ki je vodilo njegove samovrednosti. Takrat šele nastanejo pogoji, da sprejmemo tudi drugega. Da se sprejmeva. Ti in jaz. Drug drugega. Takšna in samo takšna, kot sva…. »najboljša« sama zase.

Bilo bi prav, da nas otroci ne idealizirajo …

Ko resnično (brezpogojno) sprejemamo lastnega otroka, mu obenem odkrivamo tudi lastno ranljivost. Sporočamo mu, da nismo popolni. Tudi mama kdaj joče, je žalostna. In ne bodi presenečen, tudi oče, moški, kdaj joče. To so čustva. In ni napačnih čustev, je le napačno razmišljanje o čustvih. Prav je, da otrok razume, da starši nismo vsemogočni bogovi niti ne poznamo odgovorov, ki vodijo k njihovi lastni sreči in samouresničitvi. Naučiti jih moramo, da se vsi odgovori skrivajo v njih samih, da ne potrebujejo potrditve staršev, da so ok. Spoznati morajo, da so OK, da so vredni, ne glede na to, kaj si o njih mislijo drugi.

Starši z nizko samopodobo, ki se ne sprejemajo takšne kot so, so tako željni pohval, da to potrditev nenehno terjajo od svojih otrok. Oboževana naklonjenost lastnih otrok, v zameno za starševsko naklonjenost (pogojevano ljubezen). »Mami, ti si najboljša mami,« je hrana za lačen starševski ego. Vendar bi bilo prav, da nas otroci ne idealizirajo. To ne pomeni, da lahko otrok počne, kar želi, da ni nobenih pravil. Nasprotno, to pomeni, da smo kot straši popolnoma prisotni, tukaj in sedaj, postavljamo meje, zapovedujemo, a s to razliko, da to počnemo s polno zavestjo in čuječo prisotnostjo, ki natančno loči, kdaj je na delu osvobojen jaz in kdaj zgolj naš, pozornosti lačen, ego.

Lucija Čevnik

Lucija Čevnik

Dr. Lucija ČEVNIK, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe, čutne vzgoje ter reševanja konfliktnih odnosov med starši in otroki.

Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike se obrnite na  lucija.cevnik@gmail.com ali FB profil.
Lucija Čevnik
Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor