Meje, meje, meje

Meje, meje, meje

Piše mag. Ana Bešter Bertoncelj

Kar naprej poslušam, da je treba otroku postavljati meje, da se mora otrok staršu podrediti, da bo razvajen, če ne bomo dosledni in strogi. Zato bi danes rada napisala nekaj besed prav o tem.

Vsekakor je nujno, da otroku postavljamo meje. Sama ne zagovarjam permisivne vzgoje (tudi avtoritarne ne), ampak meje prevečkrat postavljamo tako zelo, zelo rigidno, prežeti s strahom, pod prisilo ene notranje kontrole in brez zavedanja, kaj sploh delamo.

Meje vse prevečkrat postavljamo z željo, da nas otrok uboga, da posluša in da naredi, kar mu rečemo. V mojem svetu pa so meje nekaj povsem drugega. Meje bi morale biti stik dveh svetov. Stik mame in otroka, kjer bi moralo biti varno. Ne govorim o prepričanju, da je za otroka varno, kadar je vse JA. To je tako ali tako velika zmota, ki dela veliko škode. Ampak o varnosti, da bom tukaj zate tudi ko ti bo neprijetno.

Kaj to pomeni v praksi? Majhen otrok (starost 2, 3, 4 leta) se šele uči ravnati z omejitvami. Mi pa želimo, da to že zna. Meja (pogosto je to beseda NE, lahko je meja, da mu nečesa ne damo ali da pri nečem vztrajamo), bi morala biti predvsem priložnost, da se otrok nauči ravnati s svojimi lastnimi neprijetnimi občutki in čustvi. Ko otroku rečemo, da mu ne damo čokolade pred kosilom, da ne dovolimo, da gleda še eno risanko, da ne želimo, da gre ven brez bunde, … je zanj to na začetku izkušnja, ki je lahko zelo težka. In takšne vsakodnevne izkušnje, mu pomagajo, da se gradi.

Kaj gradi?
– Gradi zmožnost samoregulacije (ob mami in očetu, ki mu pomagata čez stisko).
– Gradi sposobnost za predelavo frustracije (ob mami in očetu, ki mu ob tem pomagata).
– Gradi zaupanje ali je nekdo ob meni, ko mi je težko.

Če otroku postavite mejo, potem pa ste ob njem, ko se »grdo obnaša«, ko ima izbruh, ko »pade ven«, potem otrok dobi izkušnjo, da lahko začuti, kaj se v njem dogaja, lahko to pokaže, dobi izkušnjo, da ta vihar v njem mine, dobi izkušnjo, da ob tem ne ostane sam, da ne izgubi stika, ne izgubi bližine, ne izgubi vaše ljubezni in predvsem dobi izkušnjo, kako se lahko ob tebi spet umiri. Kar pomeni, da dobi izkušnjo, kako lahko svoje telo in svoj živčni sistem pripelje nazaj v ravnovesje.

V bistvu govorim o tem, kako se lahko otrok, ko iz trenutnega ravnovesja pade ven iz ravnovesja, spet lahko vrne nazaj v ravnovesje oziroma se prilagodi trenutni situaciji. Vprašajte se ali ni to sposobnost, ki si jo želite za svojega otroka, ko odraste? Ali ni to nekaj, kar mu bo koristilo v življenju, ko se bo dnevno srečeval z omejitvami in frustracijami?

Vsi si želimo, da naš otrok to zna in zmore, ko odraste, vendar vzgojni prijemi, ki jih večinoma uporabljamo, največkrat žal ne vodijo tja. V želji, da otroka vse to naučimo, ga kaznujemo, izoliramo, pošiljam v kot, osamimo, grdo gledamo, nanj kričimo, itd. Ampak če končno razumemo, da večino časa otrok potrebuje ob sebi starša, ki mu bo pomagal, da se bo lahko počutil varno in da se bo lahko reguliral, potem se naslednjič, ko boste postavljali meje, vprašajte: »Kaj želim otroku dati na dolgi rok? Kaj ga na dolgi rok želim naučiti? In kako to lahko naredim?«

Upam, da je dovolj jasno in razumljivo, da čokolade moj otrok pred kosilom ni dobil. Torej SEM postavila mejo. NISEM mu »popustila«, nisem mu dovolila, da me »manipulira«. Mejo sem postavila, ampak sem bila ob njem, da se je on lahko potem s tem soočil tako, da sva ohranila stik. Je to lahka pot? Ne. Je to vedno mirna pot? Ne. Pa je prava? Ni samo ene prave poti. Pa je prava za mojega otroka? To pa naj si odgovori vsaka mama sama.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor