Spodbujanje občutka lastne vrednosti

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Starši si želimo, da bi naš otrok čutil, da je za nas dragocen, pomemben, da ga imamo radi in smo nanj ponosni.

Vprašanje pa je, ali otroci to res čutijo. Ali ob nas čutijo svojo vrednost? Starši smo otrokovi prvi učitelji in imamo velik vpliv na razvoj otrokovega odnosa do sebe, lastnega prepričanja o sebi in vrednotenja sebe kot človeka. Prav zato je pomembno, da kot starši razumemo kaj vse to je.

Kaj je občutek lastne vrednosti

Občutek lastne vrednosti je v prvi meri izraz odnosa do sebe in govori o stopnji samosprejemanja in samospoštovanja. Občutek lastne vrednosti obsega otrokova pozitivna in negativna stališča do sebe, kot tudi občutke, s katerimi se doživlja in ki usmerjajo njegovo ravnanje. Razlikuje se od samopodobe, saj se ta nanaša na predstavo o sebi, ki pogosto temelji na našem prepričanju o tem, kako nas vidijo drugi.

Razvoj občutka lastne vrednosti

Razvijanje občutka lastne vrednosti v otrokovem zgodnjem obdobju je zelo pomembno. Občutek lastne vrednosti razvije otrok predvsem na osnovi tega, kako se do njega vedejo starši. Otrok sprva nima predstave o lastni vrednosti. O njej se uči v odnosu s starši. Da je vreden, bo spoznal, če mu starši oziroma ‘drugi pomembni odrasli’ to pokažejo. Način vedenja staršev do sebe doživlja kot refleksijo lastne vrednosti. Da otrok lažje razvije občutek lastne vrednosti je pomembno, da dobiva pozitivne povratne informacije iz okolja, da ga obravnavamo s spoštovanjem ter da mu pokažemo, da ga cenimo in imamo radi.

Kako spodbujati občutek lastne vrednosti pri otroku?

Brezpogojna ljubezen: ena najpomembnejših popotnic za odraslost

Izkušnja brezpogojne ljubezni pomeni bistveno sestavino človekove pozitivne samopodobe in občutka lastne vrednosti. Otroci, ki to izkušnjo imajo, bodo kot odrasli lahko navezovali kakovostne odnose. Tisti, ki pa so za to izkušnjo prikrajšani, bodo vse življenje iskali to brezpogojnost bodisi pri partnerju, prijateljih ali sodelavcih. Ker jim ti te izkušnje ne morejo dati, bodo odnose z njimi doživljali kot nezadovoljujoče in pomanjkljive.

Občutek sprejemanja in potrditve

Vsak izmed nas si želi biti ljubljen in sprejet brezpogojno, le zaradi tega ker pač je. Pogojevanje ljubezni do otroka privede do občutka zavračanja, nenehnega strahu in želje po ugajanju, z namenom da bi si zaslužil našo ljubezen. Otrok naj ve, da mu ni treba narediti ničesar, da bi si zaslužil naše sprejemanje in o ljubezen, saj je že samo zato, ker je tak, kot je, vreden vaše ljubezni. Zato je tako pomembno, da otroku vedno znova pokažemo, da ga sprejemamo takšnega, kot je. S tem bo sebe doživljal kot dovolj pomembnega in upoštevanja vrednega, lažje bo sprejel svoje lastnosti in razvil sposobnosti, ki se mu zdijo pomembne, ne da bi se skušal z njimi dvigniti nad druge in jim dokazovati svojo vrednost. Če pa bo doživljal svojo vrednost v odvisnosti od svojih sposobnosti, si bo lahko nadvse prizadeval zanje, ker bo mislil, da brez njih ni dovolj vreden. To vodi v primerjanje in tekmovanje z drugimi.

Občutek varnosti in pripadnosti

Za otroka je zelo pomembno, da se najprej počuti varnega, da se izrazi. Ta občutek pridobi, kadar ga drugi sprejmejo. Otroci pridobijo ta občutek najprej v družini. To pomeni, da potrebuje našo naklonjenost, sprejemanje in ljubezen. Če čuti, da ga družina sprejema, razvije tisti neprecenljiv »občutek pripadnosti«, zaradi katerega je bolj sproščen in se v svoji koži dobro počuti. Nasprotno pa strah pred neodobravanjem in kritiko vodita do občutka nevrednosti in zavrnitve. Otroku dajmo vedeti, da se lahko z nami odkrito pogovarja, ker ga ne bomo obsojali, kritizirali ali morda celo sramotili in zmerjali.

Verjemite v svojega otroka in on bo verjel vase

Otroku pokažimo, da verjamemo vanj in mu zaupamo. Pokažimo mu, da zaupamo v njegove sposobnosti. Zato ga spodbujajmo, da se zave svojih talentov. Pomagajmo mu odkriti konjičke in zanimanja ter raziskati njegove ideje. S spodbujanjem narašča otrokovo samospoštovanje. Otroci, ki slabo mislijo o sebi, težko najdejo rešitve za probleme, ki jim stojijo na poti. Če imajo samokritične misli, kot so “za nič nisem dober” ali “ničesar ne znam storiti prav”, se pri spopadanju z izzivi takoj oglasi njihov notranji kritik: “Tega ne zmorem.” Naučimo ga, da je neuspeh pot do uspeha in mu pri tem pomagajmo, da bo verjel vase in v svoj uspeh. Na tej poti se bo naučil prepoznati in sprejeti svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zavedanja, da nihče ni popoln.

Naučimo otroka izhajati iz sebe, da ne bo odvisen od mnenja drugih

Spodbujajmo odločanje in prepoznavanja pravilnih odločitev, saj to vodi k občutku samozavesti in neodvisnosti. Naučimo ga tudi razmišljati v smislu alternativnih možnosti, namesto da se zanaša samo na eno. Z izhajanjem iz sebe se otrok uri v odločnosti, nauči se postaviti zase, za svoja prepričanja in dejanja, kot tudi, da ni odvisen od mnenja drugih.

Besede staršev naj bodo vir moči

Otroci so zelo občutljivi na besede staršev. Otroka ne pohvalimo samo za dobro opravljeno delo, ampak tudi za trud, ki ga je vložil v to delo. Pogostoma starši ne izrazimo vseh svojih dobrih in pozitivnih občutkov/misli, ker se nam zdi samoumevno, da otrok vse to že ve. Nasprotno pa pogostoma izrazimo svoje negativne občutke. Ni tako. Otrok ne ve, kdaj o njem mislimo dobro, zato mu to povejmo.

V takem odnosu bo otrok pridobil še kako pomemben »občutek sposobnosti« oz. lastne moči. Ta občutek otrok razvija na podlagi izkušenj, vsakodnevnih malih uspehov in neuspehov, samostojnega reševanja težav … predvsem pa ob razumevanju in podpori staršev, ki mu s svojim odzivanjem dajemo pomembne povratne informacije. Seveda ga takrat, ko se sooča z neuspehi, podpremo.

Zavedajmo se svoje neprecenljive vloge, kajti naše besede in občutki, ki se v otroku ob njih porajajo, se zasidrajo v otrokovo podzavest in postanejo njegov notranji govor.

Psihologi ugotavljajo, da je negativni pogovor s samim seboj v ozadju depresije in tesnobe. Kaj to pomeni? Da to, kar mislimo, določa, kako čutimo. In to, kako čutimo, določa, kako se obnašamo.
Zato je pomembno, da otroka naučimo pozitivnega razmišljanja in pogovora s seboj. Obenem pa prepoznajmo in preusmerimo otrokova škodljiva prepričanja o sebi in mu pomagajmo postaviti bolj stvarna.

Otrokov odnos do samega sebe je »zrcalo« odnosa, ki so ga starši vzpostavili do otroka. Če so mu starši pokazali, da ga cenijo, spoštujejo in brezpogojno ljubijo, se bo cenil tudi otrok in od drugih z vso pravico pričakoval, da ga cenijo. Skratka, občutek lastne vrednosti, ki ga je dobil v odnosu s starši, v poznejšem življenju postane jedro njegove osebnosti.

Ivana Šolc

Ivana Šolc

Ime mi je Ivana Šolc. Prihajam iz Italije oz. bližnjega Trsta, vendar že vrsto let živim in delam v Sloveniji.

V Novi Gorici vodim učni studio za otroke, kjer imam več kot 100 rednih tečajnikov.

Lani novembra je izšla moja knjiga za otroke »Mavrični zaklad«, ki predstavlja pravljični uvod v mavrični svet čustev. Knjiga poudarja pomen čustvenega opismenjevanja otrok, pozitivne komunikacije in uporabe pozitivnih afirmacij, predvsem pa želi vse starše  in ostale odrasle, ki so kakor koli prisotni v življenju otrok, ozavestiti, da ima vsak otrok samo eno otroštvo, odrasli pa pustimo za seboj dragocen odtis, ki naj bo poln ljubezni.
Ivana Šolc
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor