Kaj storiti, ko čutiš, da se utapljaš v stiskah?

 

Meni zelo ljuba oseba mi je napisala: »Prosim, če bi našla čas in voljo in bi napisala kakšen prispevek, tvoje misli, tvoj nasvet, tvoje razmišljanje, izkušnje, … Prispevek, ki bi pomiril vsaj enega bralca, ki bi dal upanje vsaj enemu staršu, ki bi bralca napolnil z upanjem v boljši jutri.«

Kaj naj napišem v tem času, ko je vse drugače, vse nenavadno, vse čudno in nepredvidljivo? Vesela sem za ljudi, ki jim gre v tem času dobro. Ki najdejo smisel, ki si znajo čas, ki jim je podarjen, vzeti zase in za svojo družino. Ki grejo v gozd, nabirajo storže in jih že barvajo za veseli december. Tudi takšne ljudi poznam in tudi takšni so.

So pa tudi drugačni. Takšni, ki so vsak dan v večji stiski. Veliko je mam, ki so enostavno preobremenjene. Z njimi dnevno delam jaz. In tudi sama počasi postajam ena izmed njih. Kar naenkrat nisem več »le« žena, mama in poslovna ženska s kar nekaj projekti. Ampak še kuharica, gospodinja, čistilka, učiteljica, mirovni posrednik med dnevnimi prepiri med otrokoma, ki imata (tako kot jaz) vsega že vrh glave. Pogrešata prijatelje, pogrešata družbo, pogrešata normalno življenje. Najbrž sta le ena izmed mnogih.

Zavedam se, da je biti zdrav v tem trenutku res dragoceno in da ob misli, da bi ležala v bolnici, vse ostale težave zbledijo. Pa vendar je to za mnoge le trenutna uteha, le trenutna pomiritev. Mnogi se soočajo z najrazličnejšimi stiskami, ki morajo počasi dobiti prostor in glas. Zunanja negotovost, kaj bo s službami, kaj bo v prihodnosti, … Ogromno pa je tudi notranjih stisk. Pravzaprav jih je iz dneva v dan več. To so strahovi, depresija, tesnoba, panika, morda pa »zgolj« neznosen in pekoč pritisk v prsih, … Manj je potrpljenja in to vodi v hitrejše izbruhe tudi pri odraslih, več je nasilja, več je tudi verbalnega nasilja, več je hladnosti, nedostopnosti, ujetosti v lastni notranji svet, ki je lahko zelo težak in temačen. Vsak to rešuje po svoje, za štirimi stenami.

Moje mnenje je, da ta zunanji pritisk in zunanji občutek ne-varnosti in negotovosti lahko močno zamaja naš notranji občutek varnosti, če ga že od nekdaj iščemo zunaj. Ljudje, ki so prej nekako plavali nad gladino, so se začeli potapljati. Na dan prihajajo tudi potlačene stiske, potlačene zgodbe, potlačene travme, potlačen nemir, … In za marsikoga je ta stiska že prevelika. Na pasu imamo pripete uteži preteklosti, ki smo jim v zadnjem času dodali še uteži iz sedanjosti. In če smo prej imeli glavo nad vodo, zdaj počasi tonemo pod vodo. Poti sta dve. Ena vodi še globlje in še bolj dol. Druga pa vodi gor in ven na zrak in svobodo. Ampak za to moramo odvreči stare uteži. To so stare zgodbe, ki v teh časih ne le prihajajo ven, ampak silovito »butajo« na naša vrata, da bi jih končno videli. Zato ta čas vidim tudi kot pot in možnost za globoko osebno transformacijo. Tisti, ki so že na tej poti, so kakšno utež že odvrgli in bodo imeli lažjo pot. Drugi se bodo morali s strahovi, bolečino in stisko soočiti, tudi če na to niso bili pripravljeni. Zato spodbujam vse, ki čutite, da ne zmorete, da si poiščete pomoč. Da sežete po pomoč. Da rečete vsaj nekomu na glas, da vam je težko in da svojo stisko delite z drugimi. Lahko je to partner, lahko sosed, prijateljica, … Če je pretežko, pa poiščite strokovno pomoč.

Sicer pa ne glede na vse, kar se dogaja zunaj, eno ostaja vedno enako. Ko je najbolj težko, lahko iz takšne situacije tudi največ odnesemo. Ker nas zunanja situacija sili k razmisleku, ker nas sili k spremembam. Ker nas sili k temu, da odvržemo staro, ki je neuporabno in da zgradimo novo, ki je boljše, drugačno. Za vsakega posameznika bo to nekaj drugega. Nekdo si bo vzel čas in pospravil svojo omaro, ter odvrgel stare cunje, ko se bodo odprle trgovine, pa si bo kupil nove. Nekdo pa se bo soočil s svojimi najglobljimi strahovi, s stiskami, ki so že na dlani, s strahom pred osamljenostjo, zapuščenostjo, negotovostjo, ne-varnostjo, … Včasih potrebuješ več let, da prideš do teh globin. Zdaj so te globine marsikje nenapovedano prišle na površje. Ker sploh nismo vedeli, kaj vse skrivajo naše globine, zdaj marsikoga preplavlja, duši in stika. Ampak to je tu. Tukaj in zdaj.

Zmagovalci pa bodo tisti, ki bodo pospravili te »omare« in ki bodo zmogli iti čez te svoje zgodbe. Ti posamezniki bodo, ko bo treba, tudi lahko v sebi našli odgovore, kaj v dani situaciji lahko storijo in kaj potrebujejo, da bodo lahko tudi v največjih zunanjih stiskah naredili prave odločitve, ki jih bodo popeljale naprej. Želim ti, da si tudi ti eden ali ena izmed njih in da v sebi najdeš moč za spremembe, ki te bodo popeljale naprej.

Ana – Ljubeča mama

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor