Odnos »sprejmi SE – sprejmi ME« v praksi
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše dr. Lucija Čevnik, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe, čutne vzgoje ter reševanja konfliktnih odnosov med starši in otroki
Marko je star 24 let in išče službo s področja kemije, kjer je lani diplomiral. Z mamo imata precej slabe odnose. Mama ves čas pritiska nanj, naj bo bolj samozavesten, naj naredi vtis na razgovorih za službo, naj ne bo tako nesiguren vase. Marko je precej introvertiran. Ima malo prijateljev, a s tistimi, ki jih ima, ima pristen odnos. Vedno si je želel delati z živalmi, a je mama menila, da to ni zanj, da je bolje, da se ukvarja z nečim, kar omogoča lažjo zaposlitev. Klonil je in šel študirat kemijo. Ne verjame, da bo kot kemik lahko prinesel kaj dobrega v ta svet. Sedaj sta žalostna oba. Mama, ker sin ni srečen niti ne takšen, kot bi si ga ona želela videti. On, ker ne vidi prihodnosti in smisla v tem, kar počne.
Ko mama pogleda sina, v njem prepozna svojo lastno nemoč, ki jo je občutila v odnosu do svojih staršev. Bila je plaha deklica, starši pa so zanjo hoteli, da postane uspešna učiteljica. Nikoli ni zaključila študija. Dela kot nižja uradnica in sovraži svojo službo. Vendar verjame, da sinu pa bo uspelo. Zanj je vendar natančno pripravila scenarij življenjske poti, za katerega je trdno verjela, da je zgodba o uspehu.
Otrokova bolečina sedaj odpira njene lastne rane, a tega ne prenese, niti noče videti. »Postavi se zase«, »bodi močen, saj zmoreš«, »ne bodi no tako nesiguren vase«, so njene besede sinu, ki si jih je tudi sama govorila, medtem ko je želela postani nekdo, ki ni bila. Upala je, da bo otrokov uspeh nahranil njen lačni ego po biti videna, sprejeta, priznana. Njena samopodoba je popolnoma odvisna od »drugega«, od tega, koliko je njen otrok vreden v njenih očeh. In od njenih predstav, koliko bo z uspešnih sinom tudi sama »zrasla« v očeh drugih.
Vendar pa takšna samovrednost stoji na tankem ledu. In zgodilo je se natančno to, česar se je mati najbolj bala. Led se je strl in »neuspeh« sina jo je pahnil med lastne sence in nesoočene strahove ter iz ene napravil dve nezadovoljni življenji.
Kako dobro je dovolj dobro?
Za svoje otroke želimo le najboljše. Ampak, kaj pa je »najboljše«?
»Definicija »najboljše« se od staršev do staršev seveda precej razlikuje. Vsak izhaja iz svojih pogledov na svet, iz lastnih dosežkov, kriterijev. Razumevanje je pogojeno tako z lastnimi izkušnjami kot tudi z okoljem in časom, v katerem živimo. Lahko bi rekli, da je »najboljše« precej relativen in neotipljiv pojem. A vsak od nas staršev je gotov, da je njegov »najboljše« pač najboljše, kar zadeva njegovega otroka.
Takšno razumevanje nas vodi k temu, da otroka z vzgojo ukrivljamo naši definiciji »najboljšega«, ne pa naše definicije in dejanj k njegovi celoviti osebnosti. S tem ne prisluhnemo, kdo otrok v resnici je, kaj so njegove vrline in kvalitete, temveč pogosto od njega terjamo, naj razvije tiste druge spretnosti, ki jih mi imenujemo »najboljše«, saj bo le tako lahko dosegel uspeh. Uspeh pa je velikokrat (napačno) razumljen kot edini pogoj za srečno življenje.
Kakšen globlji pomen pravzaprav skriva »najboljše«?
V definiciji »najboljše« se pogosto skrivajo tiste kvalitete, ki so nam staršem v življenju nekako pomagale, da smo uspeli v nečem, kar smo sami definirali kot uspeh ali pa smo si vedno želeli, da bi te vrline imeli, pa se niso nikoli znašle na seznamu naših kompetenc.
Starševska definicija »najboljše za mojega otroka« tako pogosto pomeni, vzgojiti lastnega »malega sebe«, ki doseže vse tisto, kar smo dosegli sami in uresniči še vse tiste cilje, kar smo jih sami sicer načrtovali doseči, pa nam nikoli ni uspelo.
dr. Lucija Čevnik
S svojimi osebnimi in dolgoletnimi poklicnimi izkušnjami učim razvijati pozitivno (telesno) samopodobo, zdrav odnos do lastnega telesa in pomagam kvalitetno reševati konfliktne odnose med generacijami staršev in mladostnikov. Velikokrat je moja naloga, da prevajam »jezik« mladih v »jezik« staršev in zahteve ter želje staršev, v razumevanje njihovih otrok. Dogodi se, da vsaka generacija stoji na svojem bregu reke in ne sliši glasu, ki prihaja preko vode. Takrat priskočim na pomoč.
Navdihujem, ko nas preplavi sram in izgubimo ljubezen in sočutje do lastnega odseva v ogledalu.
Sem svetovalka in predavateljica s področja telesne samopodobe, motenj hranjenja, negativnega vpliva medijev na dojemanje telesnosti ter čutne vzgoje. Izvajam tudi partnersko svetovanje in pomagam reševati konflikte v družinskem okolju.
Vodim skupinske delavnice in individualne pogovorne terapije, sem avtorica številnih člankov s področja telesne samopodobe, čutne vzgoje in partnerskih odnosov.
Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike obiščite FB profil ali spletno stran.
- Težave, s katerimi se otroci pogosto soočajo v šolskem okolju - 19. 9. 2022
- Pretirana obremenjenost z ocenami in dosežki - 19. 9. 2022
- Negativna telesna samopodoba - 19. 9. 2022