Samosprejemanje terja pogum

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Samosprejemanje terja pogum

Piše dr. Lucija Čevnik, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe, čutne vzgoje ter reševanja konfliktnih odnosov med starši in otroki

Zakaj pogum, boste nemara vprašali? Pogum zato, ker samosprejemanje terja soočenje s svojimi strahovi, bojaznimi in »pošastmi«, ki nas zasledujejo že iz ranega otroštva, a smo jih zaklenili v kovček in jih skrili v globine svojega jaza. Že, ko so vzniknili, bi se morali soočiti z njimi in jih seveda sprejeti kot del sebe, saj so resničen del nas. A to ni bil del sprejemljive vzgoje, zato smo se od lastnih staršev naučili, kako v neprijetnih trenutkih pogledati stran. Kako bolečino zamaskirati in se pretvarjati, da je ni. A ta bolečina ima vzrok prav v »sprejemanju«. Nekdo nas ni videl in sprejel takšne kot smo v dani situaciji bili. Ni sočutil naše bolečine, ampak je želel, da jo pozabimo ali da jo prekrijemo (z novo igračo, sladoledom, nagradnim izletom, preusmerjanjem misli v gledanje risanke,…). »Nehaj no jokati, saj to pa res ni nič,« pogosto poskušamo ustaviti jok otroka, ki občuti bolečino. Zakaj? Zato, ker pogled na trpečega otroka odpira z bolečino napolnjene in v globine skrite kovčke njegovih lastnih staršev. Nočem videti tvoje bolečine, ker se nočem soočati s svojo. Ker te boli, me boli. Boli pa vedno nekaj, kar je že enkrat bilo čuteno, a je sedaj potlačeno in zatajeno. Odpirajo se rane, ki se nikoli niso zares zacelile. Bolečina je bila nekaj, o čemer se ni govorilo. Tako smo bili naučeni in tako sedaj to znanje prenašamo naprej svojim otrokom.

Bežanje pred bolečino ni samosprejemanje. Soočanje z njo je. Prav zato samosprejemanje terja pogum. Najprej moramo odpreti svoje lastne zaklenjene kovčke bolečin, neugodnih občutkov, tesnobe in žalosti, ki smo jih kot otroci skrili globoko v nas, da bomo lahko zgled svojim potomcem. Bolečina predstavlja vrata na poti k celovitemu samosprejemanju. Otrokom moramo pokazati, z vzgledom, kako se soočiti z njo »iz oči v oči«, kako sedeti z njo, jo čuječe opazovati in ji tudi pustiti, da odzveni. Samo tako jo bo otrok znal integrirati v svoje življenje. In bo razumel, da so strah, občutek nemoči, žalost, samo čustva, ki nas kdaj preplavijo in nič ni narobe, če so tu. Otrok trpi. Objamemo ga. Pokažemo sočutje. Razumemo, da je hudo. Povemo mu, da smo ob njem in mu iz lastnih izkušenj zagotovimo, da je vse OK. Da bo minilo. Kot mine vse.

Lucija Čevnik

Lucija Čevnik

Dr. Lucija ČEVNIK, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe, čutne vzgoje ter reševanja konfliktnih odnosov in prekinjene komunikacije med starši in otroki.

Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike se obrnite na  info@lucijacevnik.si, FB profil ali obiščite spletno stran.
Lucija Čevnik
Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor