Samosprejemanje terja pogum
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše dr. Lucija Čevnik, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe, čutne vzgoje ter reševanja konfliktnih odnosov med starši in otroki
Zakaj pogum, boste nemara vprašali? Pogum zato, ker samosprejemanje terja soočenje s svojimi strahovi, bojaznimi in »pošastmi«, ki nas zasledujejo že iz ranega otroštva, a smo jih zaklenili v kovček in jih skrili v globine svojega jaza. Že, ko so vzniknili, bi se morali soočiti z njimi in jih seveda sprejeti kot del sebe, saj so resničen del nas. A to ni bil del sprejemljive vzgoje, zato smo se od lastnih staršev naučili, kako v neprijetnih trenutkih pogledati stran. Kako bolečino zamaskirati in se pretvarjati, da je ni. A ta bolečina ima vzrok prav v »sprejemanju«. Nekdo nas ni videl in sprejel takšne kot smo v dani situaciji bili. Ni sočutil naše bolečine, ampak je želel, da jo pozabimo ali da jo prekrijemo (z novo igračo, sladoledom, nagradnim izletom, preusmerjanjem misli v gledanje risanke,…). »Nehaj no jokati, saj to pa res ni nič,« pogosto poskušamo ustaviti jok otroka, ki občuti bolečino. Zakaj? Zato, ker pogled na trpečega otroka odpira z bolečino napolnjene in v globine skrite kovčke njegovih lastnih staršev. Nočem videti tvoje bolečine, ker se nočem soočati s svojo. Ker te boli, me boli. Boli pa vedno nekaj, kar je že enkrat bilo čuteno, a je sedaj potlačeno in zatajeno. Odpirajo se rane, ki se nikoli niso zares zacelile. Bolečina je bila nekaj, o čemer se ni govorilo. Tako smo bili naučeni in tako sedaj to znanje prenašamo naprej svojim otrokom.
Bežanje pred bolečino ni samosprejemanje. Soočanje z njo je. Prav zato samosprejemanje terja pogum. Najprej moramo odpreti svoje lastne zaklenjene kovčke bolečin, neugodnih občutkov, tesnobe in žalosti, ki smo jih kot otroci skrili globoko v nas, da bomo lahko zgled svojim potomcem. Bolečina predstavlja vrata na poti k celovitemu samosprejemanju. Otrokom moramo pokazati, z vzgledom, kako se soočiti z njo »iz oči v oči«, kako sedeti z njo, jo čuječe opazovati in ji tudi pustiti, da odzveni. Samo tako jo bo otrok znal integrirati v svoje življenje. In bo razumel, da so strah, občutek nemoči, žalost, samo čustva, ki nas kdaj preplavijo in nič ni narobe, če so tu. Otrok trpi. Objamemo ga. Pokažemo sočutje. Razumemo, da je hudo. Povemo mu, da smo ob njem in mu iz lastnih izkušenj zagotovimo, da je vse OK. Da bo minilo. Kot mine vse.
S svojimi osebnimi in dolgoletnimi poklicnimi izkušnjami učim razvijati pozitivno (telesno) samopodobo, zdrav odnos do lastnega telesa in pomagam kvalitetno reševati konfliktne odnose med generacijami staršev in mladostnikov. Velikokrat je moja naloga, da prevajam »jezik« mladih v »jezik« staršev in zahteve ter želje staršev, v razumevanje njihovih otrok. Dogodi se, da vsaka generacija stoji na svojem bregu reke in ne sliši glasu, ki prihaja preko vode. Takrat priskočim na pomoč.
Navdihujem, ko nas preplavi sram in izgubimo ljubezen in sočutje do lastnega odseva v ogledalu.
Sem svetovalka in predavateljica s področja telesne samopodobe, motenj hranjenja, negativnega vpliva medijev na dojemanje telesnosti ter čutne vzgoje. Izvajam tudi partnersko svetovanje in pomagam reševati konflikte v družinskem okolju.
Vodim skupinske delavnice in individualne pogovorne terapije, sem avtorica številnih člankov s področja telesne samopodobe, čutne vzgoje in partnerskih odnosov.
Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike obiščite FB profil ali spletno stran.
- Težave, s katerimi se otroci pogosto soočajo v šolskem okolju - 19. 9. 2022
- Pretirana obremenjenost z ocenami in dosežki - 19. 9. 2022
- Negativna telesna samopodoba - 19. 9. 2022