Ljubeča ali grozeča tišina med nama

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Ljubeča ali grozeča tišina med nama
Ljubeča ali grozeča tišina med nama

Tišina je za nekatere prostor, kjer se začutijo, spočijejo in prisluhnejo sebi. Za druge pa je to prostor poln tesnobe, nemira, strahov. Zato mnogi partnerji naredite vse, da tišine ni, da je vedno zapolnjena, ker je tišina grozna.

Vendar če znava ustvariti ljubeč prostor med nama, potem je ta prostor velikokrat napolnjen tudi s tišino, v kateri je moč čutiti ljubečo prisotnost. To je prostor, kjer se partnerja lahko spočijeva v varnem objemu tišine. Ta tišina hrani, je polna, je prijazna, je mehka, je topla. Ta tišina je prostor, kjer oba lahko samo sva. V tem prostoru oba lahko obstajava, se razvijava in povezujeva eden z drugim. V tej tišini oba najdeva zavetje. V tej polni in ljubeči tišini lahko sprejemava vse, kar pride in lahko pokaževa sebe v vsej svoji polnosti. Ta tišina ne rani, ampak omogoča rast in razvoj. Če rane že so, pa jih ljubeča tišina lahko zdravi in celi. Ljubeča tišina je varna tišina. To je tišina, ki ne kliče po tem, da jo je treba spremeniti, napolniti. To je prostor, kjer čutiš mir in kjer nimaš potrebe po spreminjanju ali napolnjevanju prostora.

Tišina je lahko tudi umik iz stika

Nekateri ljudje so lahko v tišini. Znajo biti prisotni in znajo biti tukaj in zdaj. Hkrati znajo biti tudi v stiku. Torej se znajo oddaljiti in se znajo približati. Znajo valovati skupaj, daleč, skupaj, daleč.
Večina ljudi pa se bolj varno počuti zgolj na enem koncu tega valovanja. Eni neprestano iščejo stik in ne zmorejo oddaljitve, ker takrat začutijo nemir. Kar posledično pomeni, da tudi tišina zanje ni varna. Drugi pa so lahko v tišini. Pravzaprav jim je to domače, ampak ne zato, ker bi jim bila tišina domača. Še bolj domača in varna jim je distanca, odmik iz stika.

Pogosto se prav dva takšna najdeta v partnerskem odnosu. Na ta način sta si tudi zrcalo, kar morata vsak pri sebi razvijati, gojiti. Prvi kapaciteto za tišino in zmožnost, da obstaja sam in je v stiku s seboj. Drugi pa kapaciteto za stik in zmožnost, da prihaja v odnos. Žal pa v fazi boja oba vidita samo to, kaj bi moral spremeniti drugi in se s tem še bolj ranita.

Zakaj se bojimo tišine?

Ko okrog sebe opazujem ljudi, nenehno nekam hitijo, neprestano govorijo in poskrbijo, da se vedno kaj dogaja. S tem ni nič narobe, če znamo najti ravnovesje. Da se znamo torej tudi umiriti, iti vase, biti sami s seboj in s svojo tišino. To pomeni, da znamo biti s seboj in da znamo biti z drugimi. Da znamo biti v stiku z drugimi in da znamo biti v stiku s seboj.

Običajno ne gre za to, da nam primanjkuje veščin, kako graditi odnose, čeprav je tudi to lahko težava, ampak gre pogosto za to, da nam ni varno ali biti v stiku z drugimi ali pa nam ni varno biti v stiku s samim seboj.

Zakaj torej ne zmoremo biti v takšni tišini, ki napolni in hrani? Ker za mnoge izkušnja s tišino v otroštvu ni bila takšna. Ni bila varna, ampak ne-varna. Ogromno otrok tišino izkuša kot nekaj, kar ni varno, kot nekaj, čemur se je treba izogibati, predvsem pa ne čutiti tistega, kar tišina prinaša.

Travma

Če si doživel ali doživela travmo, potem tvoj živčni sistem potrebuje razrešitev travme na nivoju živčnega sistema. Dokler je živčni sistem »zataknjen« ali v hipervzburjenosti ali pa zmrznjen, te ljubeče prisotnosti in tišine ne moreš zares živeti, ker si večino časa nekje v preteklosti, ki čaka, da se razreši. Ne moreš biti ali v stiku z drugim ali v stiku s seboj. Torej ne zmoreš spontano tega valovanja – stran, blizu, stran, blizu. To je naraven ritem življenja.

Zavedati se moramo, da partner tega ne dela zanalašč. Prav tako ne deluje, če partnerju rečemo, naj se umiri (ker se ne more kar tako, sicer bi se že), niti ne deluje, če mu rečemo, naj bo malo bolj aktiven, ko je partner odmaknjen (ker ne more kar tako, sicer bi že bil), ampak je nujno, da se partner sam začne zavedati svoje dinamike in da začne počasi in ljubeče do sebe najprej večati zavedanje, kaj dela in zakaj dela to tako, kot dela. Potem pa počasi spreminjati vzorce, celiti sebe, najti načine kako pomagati svojemu telesu in svojemu živčnemu sistemu, da se sprosti.

Zame je tudi zato partnerstvo pot osebne rasti, kjer zaradi partnerja, ki ga imamo radi, ga ljubimo in zaradi katerega želimo spreminjati odnos, celimo sebe in rastemo skupaj z njim. To darilo, ki ga dajemo partnerju pravzaprav postane darilo nam samim, saj s tem celimo sebe.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor