CILJ naj bo skrb za ZDRAVO in ne le »LEPO« telo!
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše dr. Lucija Čevnik predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe, čutne vzgoje ter reševanja konfliktnih odnosov med starši in otroki
Starši se velikokrat soočamo s situacijami, ko vidimo lastnega otroka v stiski, bolečini in trpljenju. Če kaj boli, potem resnično boli bolečina lastnega otroka. Želimo pomagati, mu odvzeti breme, a žal, ne gre zlahka. Bremena drugega se ne da enostavno prevzeti, dvigniti in odvreči. Starši smo tako pogosto nemočni, tudi nerazumljeni. Namesto sprejete pomoči in odobravanja, naletimo na oster odpor. »Pusti me pri miru!« »Pa ti tega sploh ne razumeš!« »Kaj mi sploh govoriš?!«, so pogosti odgovori na našo ponujeno pomoč in tolažilne besede. Kaj storiti in kako odreagirati, ko se otrok sooča s stisko, ki ji botruje nezadovoljstvo z lastnim telesnim videzom, nesprejemanjem svojega telesa ali pa je stiska nemara povezana z negativnimi kritikami, ki jih je otrok prejel na račun svojega telesnega izgleda?
Iz izkušenj dela z mladimi lahko rečem, da smo tudi starši nemalokrat sami krivi, da se otroci zaprejo pred našo pomočjo in nas pustijo zunaj trpeče kletke v katero so se zaprli pred svetom. Do največjega nerazumevanja med generacijama prihaja v perspektivi gledanja na problem. Če starši ne prenesemo pogleda na lastnega trpečega otroka, pa otroci od vsega najbolj »sovražijo«, da starši nismo sposobni uvideti ter prepoznati njihovih bojazni, strahov in občutkov. Starši hočemo, da otrok čimprej pozabi na bolečino medtem, ko otroci želijo, da vidimo, so-čutimo in razumemo, kaj to bolečino povzroča in predvsem, kako zelo boli.
Kako naj torej odreagiramo?
1. Simpatizirajte
Ne moremo se pretvarjati, da družbeni pritisk, pritisk medijev in vrstnikov, ne obstaja, da lepota ni pomembna ali, da izgled ne vpliva na to, kdo s(m)o. Če bomo odreagirali tako, nas bodo otroci imeli za »idiote« ali kot rada reče svoji mami prijateljičina najstniška hči, da je ta v svojih nazorih in prepričanjih sodobne družbe »100 let za leseno žlico«!
Poslušajte raje, kaj vam otrok govori in izrazite sočutje. Povejte, da razumete njegovo stisko, da mora to zelo boleti in najdite situacije, ko ste tudi sami kdaj bili v podobni čustveni »godlji«. Vendar pa ste danes še vedno tukaj! Nekako ste preživeli. Delite z otrokom, kaj je vam pomagalo, da ste šli skozi težko obdobje in kaj ste kljub temu v življenju uspeli in postali, čeprav se vam je takrat podobno podiral svet.
2. Bodite sami vzgled
Bo že držalo, da prej vidimo druge, kot sebe. Ta fenomen je še posebej izrazit pri vzgoji otrok. Nemalokrat se zgodi, da mama z veliko vrečo čipsa v roki, z udobnega kavča, kriči na hčer, naj se več giblje in bolj skrbi za svoje telo. Sploh mati je tista, ki naj bo svoji hčerki vzgled. Če se bo ona vedno znova pritoževala, da je v oblačilih videti debela in se nenehno spraševala, v kateri opravi je zapeljivejša, bo to obremenjenost s telesnim videzom najverjetneje posvojila tudi njena hči. Mama mora biti »role model« svojim otrokom. Da vzgojimo »telesno« samozavestnega otroka, moramo sami izžarevati samosprejemanje in notranje zadovoljstvo, pa ne s tem, kako se naše telo kaže, temveč s tem, kaj vse naše telo ZMORE. Zato. Najprej vzgajajmo sebe. Otroci bodo tako postali podobni nam. 😊
3. Čas skupnih obrokov – čas za prijetno druženje
Miza simbolizira nekdanje skupno ognjišče. Ni le pohištvo, kjer se servira hrana, temveč prostor, ki predstavlja varnost, sprejetost in toplino. Skupni obroki naj ne bodo čas za preštevanje kalorij, tarnanje nad telesno težo in zbujanje slabe vesti ali občutka krivde. Skupni obroki naj postanejo družabni dogodki, ko se družina zbere in, ko lahko vsak podeli svoje občutke in doživljanje dneva.
4. Omejite čas pred ogledalom
Pogosto ogledalo »iz muhe naredi slona«. Če dovolj dolgo stojimo pred njim in zremo v svoj odsev, še tako majhna »nepravilnost« naraste do razsežnosti osebne katastrofe. Majhen mozolj na čelu, lahko ob dovolj dolgi pozornosti, postane »samoumeven« razlog, da najstnik zaradi njega npr. ne gre v šolo ali pa se za več dni zapre v sobo. Tako kot mlajšim otrokom omejimo čas pred računalnikom, je mogoče prav, da smo pozorni tudi na to, koliko časa otroci preživijo pred ogledalom.
5. Izogibajte se seksizmom in seksualiziranim podobam
Poskušajte otroke »držati« – kolikor se le da – stran od seksualiziranih podob pop-kulture, ki nas prepričujejo, da je sreča odvisna od oblike zadnjice, umetno našobljenih ustnic in ohranjanja (za vsako ceno) mladostnega videza tudi pri 90-ih.
Ne govorim, da naj jim prepovemo gledanje televizije ali listanje po lepotnih revij. Nagovarjam vas, da kakšno takšno oddajo, ki nas zelo izrazito nagovarja, da je naša življenjska sreča odvisna predvsem od našega videza, pogledate skupaj z njimi. Da kdaj tudi pokomentirate, kako neumestno in neumno je, če ne že kar žalostno, da je lahko nekdo tako obseden s svojim telesnim izgledom (obseg stegen, obliko zadnjice, velikostjo oprsja, netreniranostjo točno določenih mišic,…).
6. Cilj na bo zdravo in ne zgolj lepo telo
Naj telo ne postane zgolj sredstvo za pritegnitev pozornosti in zapeljevanje nasprotnega spola. Telo je vendar čudovit in neverjeten instrument, ki nam je bil dan za raziskovanje, čutenje in uživanje življenja. Noge nam niso bile dane, da na njih merimo obseg svojih stegen temveč, da nas nosijo po svetu. Telo je edina »hiša«, katera je res vredna dobrega vzdrževanja, nege in ljubezni.
Ko skrbimo za svoje telo in za telo je potrebno skrbeti, naj bo naš cilj ZDRAVO telo. Če skrbimo za zdravo telo, skrbimo tudi za lepo telo. Če pa skrbimo le za “lepo” telo, pa ni nujno, da je to tudi vedno zdravo!
S svojimi osebnimi in dolgoletnimi poklicnimi izkušnjami učim razvijati pozitivno (telesno) samopodobo, zdrav odnos do lastnega telesa in pomagam kvalitetno reševati konfliktne odnose med generacijami staršev in mladostnikov. Velikokrat je moja naloga, da prevajam »jezik« mladih v »jezik« staršev in zahteve ter želje staršev, v razumevanje njihovih otrok. Dogodi se, da vsaka generacija stoji na svojem bregu reke in ne sliši glasu, ki prihaja preko vode. Takrat priskočim na pomoč.
Navdihujem, ko nas preplavi sram in izgubimo ljubezen in sočutje do lastnega odseva v ogledalu.
Sem svetovalka in predavateljica s področja telesne samopodobe, motenj hranjenja, negativnega vpliva medijev na dojemanje telesnosti ter čutne vzgoje. Izvajam tudi partnersko svetovanje in pomagam reševati konflikte v družinskem okolju.
Vodim skupinske delavnice in individualne pogovorne terapije, sem avtorica številnih člankov s področja telesne samopodobe, čutne vzgoje in partnerskih odnosov.
Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike obiščite FB profil ali spletno stran.
- Težave, s katerimi se otroci pogosto soočajo v šolskem okolju - 19. 9. 2022
- Pretirana obremenjenost z ocenami in dosežki - 19. 9. 2022
- Negativna telesna samopodoba - 19. 9. 2022