Dekle, ki je ljubilo ribo – pravljica za lahko noč

Dekle, ki je ljubilo ribo

Nekoč je obstajalo pomembno indijansko pleme, ki ni bilo veliko, imeli pa so svoje območje love na obalah Velikega Jezera blizu Nevihtnega Rta. Med njimi je živela tudi ženska, ki so jo imenovali Avašan. Bila je kar precej trapasta in svobodomiselna. Več dni zapored je lahko sedela in počela prav nič. Bila pa je tako grda in ni bila videti zdrava, da ji noben mladenič ni želel nameniti nobene lepe besede, ki bi peljala v zvezo ali poroko. Kar dobro je škilila; njen obraz je bil dolg in tanek, nos pretirano velik in top, njeni zobje so bili krivi in odbijajoči, njena brada skoraj tako koničasta kot ptičji kljun in ušesa je imela velika kot bi bila jelenova. Skupno, je bila videti zelo čudno oblikovana ženska in kamorkoli se je odpravila, se ni mogla izogibati temu, da je sprožila posmeh in norčevanje s strani tistih, ki so menili, da so telesne nepravilnosti nekaj iz česar se lahko norčuješ.

Ne glede na to, kako grda je bila, je imela talent, ki je bil bolj razvit pri njej kot pri katerikoli drugi ženski v plemenu. Govorim o petju. Prav nič, razen tisto kar bi mogoče našli v deželi duhov, se ni moglo meriti z nežnostjo njenega glasu in čudovitostjo njenih pesmi. Njen najljubši kotiček za petje je bil majhen grič, malce umaknjen od reke njenega ljudstva in tam je sedela med sencami dreves in dolge ure pela in čarala poletno vzdušje s svojo pesmijo. Tako lepo in melodično je bilo, da so se veje nad njo napolnile z radovednimi pticami, še preden je odpela prvo kitico svoje pesmi, povsod okoli nje so se zbrale divje živali in vode poleg nje so se napolnile z ribami, vse je privabila s svojim glasom. Od ene vrste rib do druge, od vrane do orla, od polža do raka, od miške do krta – vsi so pridrveli na mesto, da bi poslušali magične pesmi grde indijanske deklice.

Med vsemi ribami, ki so se vedno znova vračale v bližino Malega Hribovja, kjer je počivala grda pevka, je bil tudi veliki poglavar postrvi, plemena rib, ki so živele v bližnji reki. Poglavar je bil večji od vseh drugih članov svojega plemena, bil je dolg ravno toliko kot so bili ljudje veliki in ravno toliko širok.

Od vseh živali, ki so hodile poslušati Avašanino petje, nihče ni v njem tako užival kot poglavar postrvi. Ker je njegova velikost preprečevala, da bi se ji približal toliko, kot bi želel, je včasih svoj nos zarinil v zemljo in se povlekel na kopno toliko, da je lahko bil še bližje glasbi, ki jo je oboževal. Vsako noč se je trudil, da bi se glasu približal, vse dokler razdalja, ki jo je napravil, ni bila tako dolga, kot je sam let puščice izstreljene iz loka. Vsako noč se je v zavetju teme odpravil na to pot, prepričan, da bo deklico kmalu spoznal, saj je bila njegova edina sreča. Kmalu je pričel govoriti o sreči, ki jo občuti in svojo naklonjenost in ljubezen je pošiljal v Avašanina ušesa.

Namesto da bi mu pela, je tako začela poslušati njegov glas. Bilo je nekaj tako novega in čudnega, ko je slišala njegove tone ljubezni in naklonjenosti, da ji tako neobičajno pove, da je lepa in menila je, da je glas tega snubca nekaj najlepšega, kar je kdaj slišala. Ena stvar pa je kalila njuno srečo. To je bilo seveda dejstvo, da postrv lahko živi le v vodi, deklica pa na kopnem. Ta situacija ju je napolnila z žalostjo.

Nekega večera, ko sta se srečala na običajnem mestu in se pogovarjala o tem, kako lahko nekaj tako razdvoji njuno ljubezen in ju obsodi na večno življenje narazen, se jima je približal nek moški. Zaljubljenca je vprašal, zakaj sta žalostna.

Poglavar postrvi mu je razložil razlog za njuno žalost.

»Ne obžalujta in ne bodita brez upanja,« je rekel neznanec, ko je poglavar končal. »Ta problem lahko rešimo. Jaz sem duh, ki predseduje ribam, ne morem narediti moškega ali ženske iz ribe, lahko njih spremenim v ribe. Z mojo močjo lahko Avašan postane čudovita postrv.«

Ob tem je prosil dekle, da mu sledi v reko. Ko sta prišla do primerne globine, je v svoje roke zajel nekaj vode in jo polil po njeni glavi ter ob tem momljal razne besede, za katere je le on sam vedel, kaj pomenijo. V trenutku se je pričela spreminjati. Njeno telo se je preoblikovalo v ribje in v nekaj minutah je bila popolnoma podobna postrvi. Ko je dosegla popolno transformacijo, jo je duh predal poglavarju postrvi in par je skupaj odplaval v globoke in mirne vode. Nikoli pa ni pozabila zemlje, na kateri se je rodila. Vsako leto, na isto noč, na katero se je spremenila, je njeno ljudstvo v vodi blizu obrežja lahko videlo dve ogromni postrvi med igro. Svoje obiske sta nadaljevala vse do takrat, ko so na to območje prišli belokožci, saj je bilo prenevarno, da bi se kazala njim, ki niso nosili nobenega spoštovanja do duhov narave, zato sta se od ljudi za vedno poslovila.

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor