Intervju: sočutno varstvo otrok

 Ravno v času peticije za spremembo šolskega sistema se je v javnosti pojavil program Vseslovenskih izobraževanj SVO za vzgojitelje in učitelje. Program temelji na ideji, da bi šola in vrtec postala zaposlenim in otrokom prijaznejša. Na pogovor smo povabili terapevtki Sašo Petrovič in Katjo Knez Steinbuch. Obe sta zakonski družinski terapevtki, ki delujeta znotraj Inštituta Vita bona, ki se že vrsto let ukvarja s starševstvom in vzgojo.

Danes se veliko govori o vzgoji. Kako starši danes vzgajajo svoje otroke?

Saša: Pri svojem delu vidim predvsem veliko zmedo, tako med starši, kot med učitelji in vzgojitelji. Stara vzgoja, ki je temeljila na ustrahovanju, manipulaciji in nasilju nad otroci je imela cilj ubogljivost otrok. Cena te ubogljivosti iz strahospoštovanja je pri odraslih ljudeh zelo visoka. Vsakodnevno se na terapijah srečujem z nesrečnimi ljudmi, ki ne najdejo življenjskega smisla, trpijo za anksioznostjo, depresijo, so podlegli odvisnostim in živijo v disfunkcionalnih odnosih. Na drugi strani imamo permisivno starševstvo, kjer otrok odloča o vsem, ki je prav tako neprimerna priprava na odraslo življenje.

Katja: Če so  generacije prej vzgajali nekje avtoritarno, drugje permisivno, današnji starši iščejo nove načine, kako biti dobri. In današnji starši res vzgajajo dobro in kljub težki čustveni dediščini pretekle vzgoje, jim presenetljivo zelo dobro uspeva. Toliko šol za starše, kot jih imamo trenutno, prej še nismo imeli. In toliko znanstvenih dognanj, kot jih je na voljo sedaj, še ni bilo. Vzgoja dandanes je tako res napredovala, smo pa še vedno ponekje vpeti v stare rane (npr. nasilja), ki smo jih generacijsko prenesli naprej. Druga težava pa je v visokih pričakovanjih staršev samih do sebe. Visoka pričakovanja so vedno naporna in do staršev vedno krivična. Zato imamo družinski terapevti zelo radi stavek, da je pomembno le, da smo dovolj dobri starši (in ne popolni).

Kako torej pripraviti otroka na življenje, ki ga ima pred seboj?

Saša: Smo torej na pragu dojemanja, da obstaja tudi vmesna pot, katera je tudi razvojno najbolj zdrava, kar dokazujejo raziskave človeških možganov. Raziskave poudarjajo, da je pomembno, da se otroku nudi toplina, ljubezen, občutek varnosti in da se mu pomaga izražati in regulirati čutenja, hkrati pa se dosledno in brez nasilja postavljati meje. Marsikdo težko verjame, da se da brez kaznovanja vzgojiti otroka, ker so prepričanja prejšnjih generacij drugačna. Vendar se s čustveno bližino, varno navezanostjo in pristnim stikom spontano otrok razvija v samozavestno, avtonomno in moralno odgovorno osebo. Tukaj imajo izziv predvsem starši: kako nadoknaditi  čustveno praznino, zaceliti rane iz otroštva, pridobiti občutek lastne vrednosti ter dostojanstva in se naučiti zdrave komunikacije. Otroci potem svojim zgledom sledijo povsem naravno.

Katja: Se strinjam, otroka na to ne navajamo, saj otrok naravno sledi temu, kar je od starša pridobil z opazovanjem. Pri tem ne pomaga torej toliko učenje otroka, kot naše lastno življenje.

Spet se vračamo k staršem, kakšne težave opažate v družinah?

Saša: Pogostokrat se zatakne že v partnerstvu pred prihodom otrok. Pri svojem delu opažam zelo veliko mladih parov, ki se vrtijo v začaranih krogih bolečine in neslišanosti. Pod vsemi prevarami, prepiri, žalitvami, je globoka bolečina osamljenosti. Tako zelo si želijo biti skupaj v miru, pa preprosto ne zmorejo zdravega intimnega odnosa, katerega temelj je ljubezen, spoštovanje in zaupanje. Nihče jim tega ni pokazal, niso imeli zgleda v svojih starših, ne zmorejo zares zaupati in se predati, saj imajo izkušnjo iz otroštva, da to preveč boli. Seveda razumsko želijo lepe, ljubeče odnose, vendar je v nezavednem delu zapisano drugače. Tako močna je dediščina naših prednikov, seveda pa imamo moč, da z delom na sebi to spremenimo.

Katja: Vidim, da je za mlade starše to prvo obdobje starševstva res intenzivno naporno. Včasih so živeli v plemenskih zvezah in imeli vso možno pomoč, zdaj pa živimo v individualizirani družbi. Mame se tako na porodniški srečujejo z osamljenostjo in nemočjo, očetje pa z občutkom, da morajo finančno poskrbeti za družino in so zato pogosto še bolj odsotni. Zato je prihod otroka v tem času kar izziv, še posebej če starša nimata dodatnih možnosti pomoči in sta v starševstvu sama. Kadar se zgodi to, se hitro pojavi tudi odtujenost in zamere, ki pa lahko privedejo do še večjih prepirov, ali pa tihih dni. Dobra novica pa je ta, da danes veliko mladih staršev poišče strokovno terapevtsko pomoč in ko pridejo, se marsikaj spremeni: spustijo visoka pričakovanja do sebe, nehajo kriviti partnerja, vidijo drug drugega ne več kot napadalca in je potem lažje.

Kaj pravite na vse primerjave med starši in tekmovalnostjo otrok v šolah?

Saša: Tukaj se spet prenašajo vzorci iz generacije v generacijo. Dokler nekdo ne reče z zdravo obliko jeze ‘dovolj je’ in nekaj spremeni pri sebi. Ponavadi se to zgodi v terapevtskem procesu, ko človek spusti bremena stara desetletja, spremeni napačne vzorce delovanja in končno zaživi v polnosti. Pri perfekcionizmu gre za nerealno visoka pričakovanja do sebe in drugih. Pod vsem tem se skriva nizka lastna vrednost in občutek ‘nisem dovolj dober’. S prekomernim trudom navzven se skuša prekriti to notranjo stisko, kar pa seveda ni rešitev. Gre za frustracijo, saj ljudje nismo popolni in ob vsaki napaki tako nastanejo konflikti. Ob nenehnem preigravanju igre ‘lepši, boljši, večji, popolnejši’ se tudi odnosi z bližnjimi ohlajajo. Nenehna kritika predvsem otroka zelo obremeni in tako gre s popotnico ‘nikoli mi ne bo uspelo’ v svet.

Katja: Tega je v tem obdobju več tudi zato, ker nas v to usmerjajo mediji in družba: biti boljši, najboljši, popoln. Odrešenje pa pride takrat, ko vidimo, da teh etiket ne potrebujemo, ko začutimo, da smo dovolj dobri brez zunanje potrditve. Starš, ki zazna ta občutek, ga lažje preda tudi svojem otroku.

Kako otroka pripraviti na visoke zahteve, ki jih ima šola?

Saša: Družina je tista, ki v najzgodnejšem obdobju poskrbi za varnost in občutek sprejetosti. Staršem vedno svetujem, naj delajo na stiku z otrokom, na podlagi katerega se gradi zaupanje. Če lahko vse stiske iz zunanjega sveta prinesejo domov, jim je dovoljeno čustvovanje ter pogovor brez kritike, je to zelo veliko in odrešujoče za otroka. Prav tako je dobro, da se iščejo rešitve in se na problem ne gleda iz vidika žrtve. Ravno zato smo z inštitutom Vita bona organizirali vseslovensko izobraževanje Sočutnega varstva otrok, ki se prične že 20.2. Če vas zanima več na temo vzgoje otrok, je to odlična priložnost, saj bo predavalo 30 strokovnjakov na tem področju.