Zakaj so po razvezi največkrat odtujeni očetje

Razveza je sama po sebi zelo stresen pojav, ki s seboj poleg razumljivih čustev in posledic prinese tudi druge nepredvidljive in neprijetne dogodke oz. zaplete. Eden teh je lahko tudi odtujevanje otroka od starša. V enem izmed preteklih člankov sem že opisal, kakšni so lahko osebni motivi starša, ki odtujuje otroka od bivšega partnerja. Tokrat pa bom na kratko opisal še »zgodovinsko sociološki« pogled na ta pojav.

Zakaj so po razvezi največkrat odtujeni očetje

Odtujeni očetje

Starševski odtujitveni sindrom je dogajanje v družini, v katerega so vpleteni vsaj trije subjekti – starš, ki odtujuje (odtujitelj oz. odtujevalec), otrok in tarčni starš – tisti starš, ki je očeh otroka negativni lik in od katerega se otrok odtujuje. Po mnogih raziskavah iz tujine so večinoma očetje tisti, od katerih matere odtujijo otroka. Takšna oblika odtujitve je prisotna v 85-90 % primerov. Ta podatek pa je na prvi pogled lahko malce zavajajoč. Če namreč povzamemo, da je v 90 % primerih oče tarčni starš, to še ne pomeni, da samo 10 % očetov poskusi z odtujevanjem otroka od njihove bivše partnerke (matere). Gre namreč za to, da so v samo 10 % očetje pri odtujevanju otroka uspešni.

Otrok se hitreje lahko odtuji od starša, s katerim nima tesnega odnosa oz. na katerega otrok ni tako navezan. Matere so tiste, ki otroka rodijo, ga dojijo, nudijo osebno nego in so hkrati objekt navezanosti otroka vsaj v prvih nekaj mesecih, ta močna navezanost pa lahko traja še mnogo dlje. Zato je povsem normalno, da je otrok prvih nekaj let najbolj navezan na svojo mater. To navezanost moški lik (oče) le redko lahko premaga in otroke s svojo vključenostjo v vzgojo bolj naveže nase, kot pa se je otrok v zgodnjih letih navezal mater. Ker imamo očetje že zavoljo same »narave« slabše izhodišče za tesnejšo navezanost na otroka, se tudi v primeru ločitev in kasnejše indoktrinacije otroci lažje odtujijo od očetov kot od mater. Zato je odstotek odtujenih očetov tako visok.

Zgodovinsko sociološki razlogi odtujevanja

Ločitev staršev ni sprememba v družini, do katere prihaja le v zadnjih letih ali nekaj desetletjih. Četudi je število ločitev v zadnjih letih res v porastu. Kljub temu so se tudi v preteklosti družine razhajale in družbeno dojemanje družine ima nezanemarljivo vlogo pri razvoju odtujevanja otroka od enega starša.

V prvi polovici 20. stoletja je veljalo, da so bili moški gospodarji in tisti, ki so lahko poskrbeli za hišo, domačijo, ženo, otroke itd. Očetje so imeli takrat glavni prihodek in so posledično lahko najbolje poskrbeli za otroke tudi po ločitvi. Zato je v primeru ločitve staršev otrok avtomatično pripadel očetu, kateri je še naprej skrbel zanj.

V zgodnjih 70. letih 19. stoletja se je začela vse bolj uveljavljati doktrina, v tujini poimenovana tudi kot »tender-years presumtion«. Po tej doktrini naj bi bile matere tiste, na katere je otrok najbolj navezan in ki naj bi znale najbolj poskrbeti za otroka in njegove potrebe. Če je prišlo do ločitve, so bili otroci torej dodeljeni materi. Komu pripada otrok po ločitvi, je bilo torej jasno. Zato ni bilo potreb po odtujevanju otrok.

V začetku osemdesetih let pa je bila doktrina »tender-years presumption« označena kot seksistična in družba je začela na starša gledati kot enakovredna lika pri vzgoji otroka. Ideja o tem, da je eden starš »skrbnik«, drugi pa obiskovalec, je bila dojeta kot nepravična in družba je začela oblikovati doktrino »največje koristi otroka«. Največja korist otroka pa naj bi bila ta, da imata tudi po ločitvi enako pomembno vlogo pri vzgoji tako oče kot tudi mati. Vse bolj se je začela uveljavljati ideja »skupnega skrbništva«.

Zaradi vseh teh sprememb je ločitev v očeh staršev postala sila nepredvidljiv dogodek. Ni več jasno, kdo naj bi po ločitvi prevzel varstvo in vzgojo otroka. Posledično si skušajo starši pridobiti prednost pred bivšimi partnerji kar se tiče dodelitve otrok s tem, da otroka navežejo nase, ga indoktrinirajo in skušajo v otrokovih očeh bivšega partnerja kot povsem negativnega in nevrednega zaupanja. Zato naj bi otrok izražal mnenje, da ne želi živeti s tem staršem. To svoje mnenj pa naj bi jasno znal izraziti tudi v postopkih obravnave na sodišču ali na centru za socialno delo.

Najhujša oblika čustvene zlorabe otroka

Tako gospod Richard Gardner, katerega strokovna literatura je tudi vir večine mojih objav, ko tudi ostali strokovnjaki smo si enotni, da je odtujitev otroka od starša najhujša možna oblika čustvene zlorabe. Ni naravno, da se otrok odloči brez pravega razloga odtujiti od svojega starša. Prisiliti otroka v to, da se zavoljo lojalnosti in navezanosti na enega starša odreče drugemu staršu, pa je po moji oceni resna kršitev otrokovih pravic, predvsem pa nespoštovanje njegovih čustev in psihične stabilnosti. Kakšne so lahko posledice tega, pa več napišem v kakšnem izmed naslednjih člankov.

Še vedno je priročnik Vzgajati ločeno na spletni strani www.centermit.si bralcem strani zastarse.si na voljo po ceni 23,50 € namesto 29,90 €. Cena vključuje tudi poštnino. Pri naročilu je pod opombe potreben dopis: zastarse.si.

Matej Zaplotnik
Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 4.3]

Morda vas zanima tudi ...

Matej Zaplotnik

Sem Matej Zaplotnik, diplomirani socialni pedagog, zaposlen kot vzgojitelj za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami v vzgojnem zavodu ter ustanovitelj Svetovalno izobraževalnega centra MIT, katerega vizija je: »Vse o ločitvi na enem mestu.« V Centru MIT želimo ponuditi čim bolj celostno pomoč in podporo družinam, ki se soočajo z ločitvijo staršev. V ta namen nudimo svetovanje, mediacijo, pripravljamo predavanja, izdajamo strokovno gradivo na to temo itd.

Dodaj odgovor