Lastnosti zavestnega starševstva
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše Tadeja Milivojevič Nemanič, imago terapevtka
Lastnosti zavestnega starševstva, ki jih bom nanizala v tem prispevku, so vzete iz knjige Raising Cooperative & Self-Confident Children Imago terapevtke Francine Beauvoir.
Zavestno starševstvo pomeni med drugim to, da se starši dovolj dobro poznajo, da vedo, zakaj reagirajo kot reagirajo. Kajti … otroke bomo v veliki meri vzgajali, kot smo bili vzgojeni sami, če se zavestno ne potrudimo določenih stvari spremeniti.
Namen starševstva je, da ohranja vez med nami in otrokom nepoškodovano
Maja lansko leto sem pisala o tem, da so otroci kot rožice. Le te imajo v semenu zapisano, kakšna najlepša rožica lahko iz njih zraste ob ustreznih pogojih. Tudi otroci imajo že zapisano, kako lahko najbolje zrastejo ob ustreznih pogojih. Vsako živo bitje ima v sebi program, da raste in se razvija, kot se v danih okoliščinah sploh lahko. In tisto, kar zares vzgaja niso besede, temveč vse tisto, kar je skrito med vrsticami. V starševstvu je pot pomembnejša od cilja. Odgovornost za pot pa je starševa, ne od otrok! Če bo bomo ozavestili to, smo že blizu tega, da bo naša vez z otroci manjkrat poškodovana.
Zavestno starševstvo jemlje otrokove ideje in misli resno ter se trudi razumeti in spoštovati otrokovo perspektivo
Za to pa moramo biti sposobni stopiti v otrokove čevlje in videti svet z njegovega zornega kota, ki je pogosto popolnoma drugačen od našega. Sposobni moramo biti videti smisel v otrokovih besedah, razmišljanju, … Otrok bo na ta način ohranil svoje človeško dostojanstvo, ki mu ga v nasprotnem primeru pogosto poteptamo.
Primer: Ena od mojih hčera si je v starosti 10-12 let strašno želela, da bi bila udeležena v kaki naravni katastrofi: požaru ali poplavi. Kadarkoli je to videla pri poročilih, je rekla: »Škoda, da tega ni pri nas.« V mojem svetu je bilo seveda ravno obratno. Hvala bogu tega ni pri nas in ubogi ljudje. Da sem lahko sprejela in razumela njeno perspektivo, sem morala svoj svet dati zelo na stran.
Njena perspektiva je bila: če bi se to zgodilo pri nas, bi se ob poplavi v šolo vozila s čolnom, ob požaru pa bi potem vsi skupaj živeli v šotoru, ker bi hiša pač pogorela. To bi bila prava pustolovščina!
Rezultat tega, da se otrok čuti sprejetega in razumljenega je, da z leti tudi otrok skuša razumeti naš svet. To pomeni, da je moja hči, ko je bila s svojimi pustolovščinami vzeta resno, lahko videla tudi moj svet: to, da si naravnih ujem nisem želela.
Validacija (stopiti v čevlje otroka in videti smisel iz njegovega zornega kota) in empatija (začutiti, kako se otrok počuti) sta eni od pomembnejših sestavin zavestnega starševstva. Ne, da se z vsem, kar otrok počne, razmišlja, dela, strinjamo, temveč, da smo v tem sposobni videti smisel iz otroškega zornega kota.
Zavestni starš verjame, da otrok želi ustreči staršu in želi za vsako ceno ostati povezan z njim
Otroci so od nas odvisni in za njih pomenimo vse, zato želijo ostati povezani z nami. Vse delajo v tej smeri, le starši si to včasih napačno interpretiramo.
Primer: Ko je bil moj mož Tjaž star 10 let, je neke sobote videl staro sosedo, kako je ribala zunanje lesene stopnice. Mama je pokomentirala, da mora to biti zanjo naporno in Tjaž je, ko je soseda končala, videl, da so reže v deskah kljub ribanju bile polne umazanije. Vzel je pipec in iz vsake reže izbrskal prst in kamenčke. Lahko si predstavljate, kako so stopnice izgledale po tem. In točno take jih je videla tudi soseda, ki je naredila cel kraval in tudi mama, ki je naredila še večjega. Tjaž je bil tepen, počutil pa sej po krivem obtožen, osramočen, nerazumljen. Da bi mama v tem primeru lahko videla, kako se je Tjaž potrudil, bi morala najprej priznati, sprejeti in razumeti njegov svet. In če bi ga, sem prepričana, da bi 10-letnik, če bi mu mama le lepo razložila (vendar šele PO TEM, KO BI GA RAZUMELA), zakaj je soseda jezna.
Zavestni starš ve, da je za vsakim “slabim” obnašanjem skrito neko čustvo
Naša naloga je, da razvijemo naše spretnosti v to smer, da ugotovimo, za katera čustva gre. Vsaj tako pomemben kot validacija je tudi koncept pre-validacije. Na kratko to pomeni, da vse, kar kdorkoli stori, reče … ima smisel. Smisel s stališča tistega, ki je to naredil. Če smisla ne moremo videti, je to zato, ker nimamo zadosti informacij. Če s stališča pre-validacije obravnavamo otrokova “slaba” obnašanja, hitro ugotovimo, da imajo vzrok, da se za njimi skrivajo ne le čustva, temveč tudi hrepenenja.
Primer: 14-letnica je čisto »nataknjena«: jezika, obnaša se nespoštljivo, ne posluša, … Zadaj je morda občutek nemoči, ker ne ve, v katero srednjo šolo se bi vpisala. Mama jo sili na eno, prijateljica gre na drugo, sama pa niti ne ve, česa si želi.
8-letnik je do 4 leta starejše sestre pogosto nesramen in žaljiv.
Zadaj je morda občutek, da ji ni pomemben, kajti še leto nazaj se je sestra z njim pogosto igrala, zdaj pa so ji prijateljice pomembnejše in se za bratca sploh ne zmeni več.
Starši me potem pogosto vprašajo: »Kaj naj z vsem tem storim? Četudi vem, da se za otrokovim vedenjem skriva nekaj drugega ali to pomeni, da naj to vedenje kar sprejmem!?«
Na kratko: NE!
S tem, ko otoka razumemo, ko se z njim o tem tudi pogovorimo (na način, da bo čutil, da je njegov svet legitimen, da ga razumemo in sprejemamo), ne bo dobil sporočila, da je zaradi svojega vedenje on slab in neustrezen. Lahko se celo zgodi, da bo ob tem spremenil svoje vedenje.
Zavestni starš ve, da so vsa čustva in občutki sprejemljivi
Zavestni starš bo otroku dajal sporočila, da je otrok v redu kot tak je, da so sprejemljiva vsa njegova čustva in občutki. Hkrati pa mu bo znal jasno pokazati, da nekatera vedenja niso sprejemljiva.
Primer: V svoji pisarni se pogosto srečujem s tem, da v neki družini neko čustvo ni bilo zaželeno, ali je bilo celo prepovedano. Za fantke je to še vedno pogosto žalost, za deklice jeza. Zato fantki žalost, bolečino in vse, kar je povezano z ranljivostjo pogosto izražajo skozi jezo, deklice pa jezo, agresijo, to, da bi se postavile zase, skozi žalost.
Čeprav jim v mladosti ta strategija omogoča preživeti (ne pozabite: naredili bodo vse, da bi ostali povezani s starši, tudi za ceno izgube delov sebe), jih, če ne prej, začne motiti v intimnih odnosih. Saj si lahko predstavljate kako moški, ki ranljivost izraža skozi jezo in ženska, ki jezo izraža skozi žalost, funkcionirata v partnerskem odnosu?
Da pa odrasli ljudje ta del sebe, ki so ga zaradi nesprejemanja okolice zakopali nekam globoko, globoko, zopet prinesejo na plan, običajno traja kar nekaj časa.
Kot zavestni starš poznaš svoje potrebe, postavljaš svoje meje, ki so zaradi tebe, ne zaradi svojih otrok
Starševstvo je v prvi vrsti spoznavanje samega sebe. In za dober razvoj tako starša kot otroka je nujno, da se mu starši damo čim bolj spoznati. Samo če se bomo starši dobro poznali, bomo znali prepoznati svoje potrebe in predstaviti svoje meje.
Primer: Če mamo rado zebe, bo otroka silila k prekomernemu oblačenju (in za to bo našla ogromno zelo tehtnih razlogov). Če oče ni imel možnosti, da bi se posvetil športu, pa si je to želel, bo sam pogosto otroke prav silil v šport (tudi njegovi argumenti bodo močni in prepričljivi).
Če pa zgoraj omenjena starša prepoznata svoje potrebe, bosta lahko: mama slišala otroka, da njega pa ne zebe in oče videl, da je za njegovega otroka primernejši drug šport.
Naravno je, da bodo otroci meje testirali. Kajti le tako jih lahko spoznajo, le tako lahko vidijo, če smo v njih prepričani, če so resne. Ko otroci prekoračijo meje, jih poslušajmo in skušajmo razumeti, kajti na ta način bomo ohranili povezanost. In … vztrajajmo pri svojih mejah. Odločno, vendar povezano. Pri tem ne bodimo poniževalni, ne sramotimo, kritiziramo, žalimo.
Primer: Če najstnik npr. želi poleg žepnine dodaten denar, starš pa mu ga ne želi dati, naj mu to tudi pove. Naj ne igraj slepih miši: Kaj sva se pa zmenila, a? Ali ti nisem že dal žepnine? A misliš, da denar serjem? … Starš naj ne vpije, kriči, čeprav ima občutek, da bi bilo to najlaže. Le odločno naj ponovi svoje meje. Na ta način ne bo ranil odnosa z otrokom.
Biti zavestni starš pomeni, da želiš stopiti na pot osebne spremembe in osebne rasti
Kajti le tako lahko pretrgamo nekatere vzorce, le tako lahko razumemo, zakaj reagiramo tako kot reagiramo. To pa je prva stopnička proti temu, da kaj spremenimo. Starševstvo je zame osebno pot k sebi. Otroci mi vsak dan kažejo, kje lahko še zrastem.