Iz dnevnika šolske svetovalke – Ne morem v šolo!

Iz dnevnika šolske svetovalke - Ne morem v šolo!

Deklica obiskuje višji razred osnovne šole. Po vrnitvi v šole (po epidemiji) je pričakovala, da bosta s sošolko nadaljevali druženje tam kjer se je končalo pred epidemijo. V času epidemije si namreč nista pisali, tudi drugače nista bili v stiku. V prvih dneh se je v razredu zgodil dogodek, na katerega sta se zelo različno odzvali. Prijateljica se je odločila, da ne želi več imeti stika z njo.

Deklica si je ustvarila prepričanje: »Ne mara me. Drugačna sem, ker se ne ličim in me fantje ne zanimajo. Čudna sem.« Misli, ki jih je gojila in krepila so prerasle vse razsežnosti. Nastale so težave v socialnih stikih, pojavila se je socialna fobija. Z deklico sva se dobivali tako, da ni imela stika z drugimi učenci, da jih sploh ni videla. Sprejela sem jo pred šolo, v času, ko so bili ostali učenci v razredu. Z mano je bila sproščena. S posameznimi učitelji na pogovornih urah je bila sproščena. Če je srečala kakšnega učenca, je otrpnila. Povedala mi je, da so jo v tem trenutku preplavile misli: »Gleda me. Misli, da sem nora, ker ne hodim v šolo. Misli, da sem čudna.«

Potrebovala je veliko časa, veliko pogovorov, da sva prevetrili te njene misli. Čigave so te misli? Kaj v resnici učenec razmišlja, ko jo vidi?
Ali jo učenec sploh opazi?

Pomagalo ji je, da sva naredili načrt pridobivanja znanja, načrt ocenjevanja, natančen urnik prihoda v šolo. Tudi korake kako v razred. Teh korakov še ni izpeljala. Verjamem, da bo to zmogla. Eden izmed vzrokov za njeno stisko pa je gotovo prepričanje: »Če me kdo kritizira, me nima rad in jaz nisem dober človek.«

Na podlagi česa si je ustvarila to prepričanje? In na podlagi česa ni zmogla sprejeti, da je razmišljanje njene prijateljice drugačno od njenega povsem ok? Zakaj razmišlja, da je nihče nima rad, če ji povedo, da jim njeno vedenje ni všeč?

Ko odrasli otroku sporočamo, da ne sprejemamo njegovega vedenja, da je njegovo vedenje moteče, da je drugačno od naših pričakovanj …, dobi otrok sporočilo usmerjeno na vedenje, ki ga lahko spreminja. Oblikuje si prepričanje, da to lahko spremeni in da ga imajo osebe rade takšnega kot je. To otroku sporočimo verbalno in neverbalno. Če pa se izogibamo kritike vedenja, otrok ne dobi sporočila, da njegovo vedenje ni vedno sprejemljivo, klub temu, da ga imajo starši, učitelji, sošolci radi kot osebo. Ločiti moramo kritiko otrokovega vedenja, ki je sestavni del medosebnih odnosov in kritiko otrokove osebnosti, s katero negativno vplivamo na otrokovo samopodobo (npr. “To pa ni bilo prav. Deklico si prizadela, ko si ji tako grdo odgovorila.” je kritika vedenja. “Nesramna si. Ne znaš se obnašati” pa je kritika osebnosti).

Pogosto se odrasli dejansko izogibajo otroku povedati katero vedenje ni sprejemljivo, ker se bojijo, da bo potem otrok užaljen, jezen, žalosten.
Deklica ni bila deležna sporočil usmerjenih na spremembo vedenja. Ko je prvič, drugič doživela od vrstnikov sporočilo, da njeno vedenje zanje ni sprejemljivo, je ustvarila prepričanje, da je ne sprejemajo, ne marajo in da ni za v njihovo družbo. Sporočilo je razumela na osebnem nivoju. V času izolacije ni imela priložnosti svojih misli in prepričanj preveriti v praksi. Izoblikovala, okrepila in posplošila je svoje prepričanje: »Nisem vredna njihove družbe, ne grem v šolo.«

Odrasli moramo otroku sporočiti kritiko usmerjeno na vedenje, ko je to potrebno. In hkrati sporočiti, da ga cenijo kot človeka, osebo, otroka.

Neva Strel Pletikos
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor