Otroci – zdravilo za dušo

Izgubljamo toplino. Dom je postal sterilna škatla, polna neuporabnih stvari in neumnosti, otroci pa foto modeli in manekeni. Vlagamo v materialno, pozabljamo pa, koliko smo mi potrebovali starše, da nas potolažijo, ko smo padli z rolerjev ali s kotalkami in si odrgnili kolena. Postali smo hladni. Zaprli smo se vase, pa vendar smo sedaj še bolj odtujeni od sebe.

Otroci - zdravilo za dušo

Pogrešamo tiste majhne stvari, ki so nas nekoč osrečevale. V tej dirki za denarjem izgubljamo več, kot pridobivamo. Morda dobivamo v materialnem smislu, a če pogledamo bolje, na čustvenem področju izgubljamo veliko več. Ljudje se vse manj družijo, vse manj komunicirajo, če ne upoštevamo korespondence po socialnih omrežjih (kar ima do neke mere čar, vendar se izgublja toplina bližine). Postali smo pasivni v smislu svojih čustev. Opazovalci. Ne sodelujemo pri tem, ker nimamo časa, kar pa ni najboljši izgovor, s katerim bi lahko opravičili , da se v tem smislu zapostavljamo.

Edina stvar, na katero smo še vedno osredotočeni (čeprav to ni pri vseh tako), so otroci. Tisti trenutek, ko nam s svojimi rokami naredijo venec radosti okoli vratu, tisti trenutek ima moč, da zaustavi čas. Ta objem ima moč, da izbriše vse tiste grozne stvari, s katerimi smo se soočali skozi dan, da bi otroku prinesli hrano na mizo. Tisti sladek vonj otrokovega zatilja. Tiste umazane rokice, zamazan obrazek, tistih tisoč zakaj in tisoč zato, ki zletijo iz otrokovih ust samo v nekaj urah. Tisti srčkani speči obrazki na blazinah po celem svetu, ki sanjajo samoroge, dobre vile in viteze, medtem ko jih mi obremenjeni opazujemo, ko bdimo nad njimi, ker so nam samo še oni ostali blizu. Vse to nas dela najsrečnejše, a tudi to se počasi izgublja. Starši svojo odsotnost nadomeščajo z denarjem, z dragimi telefoni, video igricami, napravami za masovno poneumljanje otrok.

Dejstvo je, da nimamo časa. Stavim pa, da vsak izmed nas lahko žrtvuje eno uro dnevno, da ga preživi v kvalitetnem pogovoru s svojim otrokom. Zagotovo vem, da nekateri tega ne počnejo. Razumem, da smo utrujeni, razumem potrebo imeti čim več in da se čim več privošči otrokom, a ko bodo odrasli, se ne bodo spomnili igric in telefona, ampak objema in pogovora, ki ste jim ga dali. Če pa jim tega niste nudili, ne bodo imeli teh čudovitih spominov, o katerih bi lahko pripovedovali svojim otrokom.

Otroci - zdravilo za dušo

Izgubljamo toplino. Dom je postal sterilna škatla, polna neuporabnih stvari in neumnosti, otroci pa foto modeli in manekeni. Vlagamo v materialno, pozabljamo pa, koliko smo mi potrebovali starše, da nas potolažijo, ko smo padli z rolerjev ali s kotalkami in si odrgnili kolena.

Otroci, ki odraščajo brez čustvene spodbude, brez komunikacije in brez občutka, da so svojim staršem posebni, postanejo čustveni invalidi, ki morda (morda pa tudi ne) ne bodo vedeli, kako ravnati s svojimi otroki, če se bodo sploh kdaj odločili zanje, glede na lastne izkušnje iz otroštva.

Zato jih objemajte kadarkoli lahko, pa čeprav med hojo ali vsaj mimogrede. Povejte jim, da jih imate radi, to zdravi vašo dušo, njihovo pa gradi. Povejte jim, koliko vam pomenijo, ker je v naravi človeka, da je nekomu pomemben. Povejte jim, kako srečni ste, da jih imate, kako je življenje lažje z njimi. Ko odpreš vrata doma in ti otrok priteče v objem, so vse težave naenkrat manjše.

Ivana Pekić Malimarkov

Ocena:
[Skupaj: 8 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor