5 najpogostejših zmotnih prepričanj staršev, ki se ločujejo

Po razhodu s partnerjem, s katerim imata skupnega otroka, se v veliko družinah začne čustveni masaker tako za starše, kot tudi za otroke. Na eni strani starši odgovornost za konec partnerske zveze v veliki večini prelagajo na bivšega partnerja. S tem pa tudi odgovornost za razpad družine in za otrokovo trpljenje, ker starša nista več skupaj. Na drugi strani pa staršema še vedno ostane zelo močna skupna vez. Še vedno imata skupno zelo močno točko – tisto oz. tistega, ki obema v življenju največ pomeni –njun otrok.

To bogastvo življenja, ko starši skrbimo za svoje potomce/otroke, daje smisel našemu življenju. Zato se na vse pretege tudi ločeni starši borijo za to, da ne bi ‘izgubili’ tega smisla njihovega življenja.

Starša ne moreta mimo tega, da ne bi poskrbela za skupnega otroka tudi po njuni ločitvi. Veliko staršev se razide ravno zavoljo slabe komunikacije. Zato se nekaterim staršem zdi iluzorno, da bi našla neko skupno rešitev glede skrbi za otroka. Vsak starš v takšnem primeru dokazuje in se bori za svojo resnico ter dokazuje, koliko časa bi moral otrok preživeti z njim, koliko časa pa z bivšim partnerjem.

Otrok postane osrednja tema starševske komunikacije in prepirov. Zato ne preseneča ugotovitev raziskav, da se zelo veliko otrok počuti krive oz. odgovorne za ločitev svojih staršev. Ob vseh napačnih odločitvah, ki jih sprejmejo čustveno ‘ranjeni’ starši, se izredno veliko breme ločitve med staršema prenaša na otroka.

Starši v sicer dobri veri in pozitivnem prepričanju, da zadeve urejajo v največjo korist svojega otroka, sprejmejo odločitve, katere kasneje lahko obžalujejo. Po 15 letih dela z družinami z ločenimi starši sem dobil zelo dober vpogled v delovanje in razmišljanje staršev v ločitvenem postopku. Spodaj naštevam 5 najpogostejši mitov / zmotnih prepričanj staršev v razveznem postopku. Dodajam moja pojasnila, zakaj so ta prepričanja napačna.

1. Midva nisva zmožna dogovora. Sodišče bo namesto naju hitreje sprejel pravo odločitev za našo družino.

Starši v dobri veri, da bi čim prej rešili vprašanja glede »prihodnosti« njihove družine in skrbi za otroka, odhitijo na sodišče in sprožijo tožbeni postopek razveze. Ob takšnem postopanju pa sta problematični dve zadevi.

Prva je ta, da starši s tem, ko sprožijo tožbeni postopek razveze, predajo moč odločanja o usodi njihove družine v roke popolnemu tujcu. Torej sodniku, ki jih do takrat še nikoli ni videl. Tu se zastavlja resno vprašanje, kako lahko nek tujec v enem, dveh ali treh srečanjih na sodišču ugotovi in določi, kaj je najbolj v korist otroka v posamezni družini.

Druga past pa je ta, da starši z odhodom na sodišče povsem izgubijo nadzor nad časovnico ločitvenega postopka. Upajo, da se bodo zadeve sicer čim prej rešile. V realnosti pa je tako, da je pred prvo sodno obravnavo potreben še razgovor na CSD, ki ga sodišče zaprosi za mnenje. Potem se nekaj mesecev čaka na sodni narok. Nujno se je potrebno zavedati, da se še noben spor na sodišču, ko je v igri »otrok«, ki obema staršema pomeni največ, ni rešil v samo eni sodni obravnavi. Sodišče lahko vključi v postopek še druge strokovnjake – terapevte, mediatorje, sodne izvedence, idr. Tako da se brez večjih težav zelo velik delež tožbenih postopkov razvleče na eno, dve, tri ali več let.

Če ste starši na začetku ločitvenega postopka in razmišljate o sprožitvi tožbenega postopka, se resno vprašajte sledeče: »Ali res vidva starša nista sama oz. s pomočjo strokovnjakov (in brez vključitve sodišča) zmožna  v treh letih toliko narediti na svojih čustvih, na komunikaciji in usklajevanju glede vsebine starševske skrbi, da bi pripravila nek sporazum, ki je prilagojen vašemu otroku in vaši družini? In ali ste res pripravljeni za otroka narediti zgolj to, da predate moč odločanja v roke tujcu, plačujete odvetnike in druge strokovnjake, ter se prepustite toku sodnih postopkov?«

2. Otrok potrebuje ne dom. Zato mora tudi večino časa preživeti v tem domu.

Pogosto slišim argumente staršev, pa tudi strokovnjakov, da otrok potrebuje en dom in eno stabilnost. Češ da je otrok povsem izgubljen, če je pol časa pri enem in pol časa pri drugem staršu. Sam sem prepričan, da je za otroka dom tam, kjer so njegovi starši. Ne glede na to, koliko časa preživi z enim in z drugim staršem. Razmišljanje staršev, da otrok potrebuje en dom, je v neposredni povezavi z razmišljanjem: »Otrok potrebuje samo enega starša. Drugi pa je nepomemben.«

Starši, ki zatrjujejo, da otrok potrebuje le en dom, se redko strinjajo z idejo, da bi pa ta dom moral biti pri njihovem bivšem partnerju.  Zato je ta argument le stežka strokovno utemeljiti.

Starši mi včasih potožijo, da imajo ureditev teden/teden, da pa je otrok pri tej ureditvi povsem zmeden. Sam tem staršem povem, da je približno enakovredna razporeditev časa očitno edino, kar deluje in je korektno zastavljeno. Izgleda pa, da očitno vse ostale stvai ne delujejo tako, kot bi morale. Zato jih usmerim k razmišljanju vseh segmentov njihovega starševstva v dveh domovih, ne samo razmerja časa , ki ga otrok preživi z obema staršema. Razmišljajo naj si o starševstvu, komunikaciji med domovoma, morebitnem nepotrebnem obrekovanj bivših partnerjev vpričo otrok, slabo definiranih prevozih, slabo definiranem stiku z odsotnim staršem… In še bi lahko našteval.

3. Z bivšim partnerjem sva v visokem konfliktu, zato enakovredno starševstvo ni možno. Otrok mora zato večino časa preživeti pri meni.

Niti ena raziskava še ni podprla ideje, da bi zaradi konflikta med staršema otrok moral preživeti manj časa z enim staršem. Konflikti med staršema pomenijo zgolj to, da mora biti starševski načrt bolj natančno definiran. Starša morata doreči več podrobnosti starševskega načrta. Da bo v nadalje potrebne čim manj dodatne komunikacije med njima. S tem pa bo tudi bistveno zmanjšana možnost potencialnih konfliktov.

Prepričanje, da bi konflikt med staršema moral rezultirati v zmanjšanju časa med otrokom in enim staršem, drugega starša lahko samo še spodbuja pri tem, da vzdržuje konfliktno stanje in se nič ne trudi v smeri zmanjšanja stopnje in frekvence konfliktov z bivšim partnerjem.

4. Odvetnik najbolje ve, kaj je najboljše za otroka. Zato naj odvetnik namesto mene pripravi predlog glede starševske skrbi.

Odvetniki so izvrstni strokovnjaki za poznavanje zakonov in pravilnega postopanja na sodišču. Zagotovo pa niso odvetniki strokovnjaki, ki bi se spoznali na psihologijo otrok, njihova čustva, na družinsko dinamiko in odnose znotraj družine. To so vsekakor področja, ki ne pritičejo pravni stroki. Zato je tudi iluzorno pričakovati od odvetnikov, da namesto vas pripravijo kvaliteten načrt skrbi za otroka. Odvetniki vam vsekakor lahko pomagajo implementirati vašo idejo v končno sodno odločbo. Niso pa odvetniki tisti, ki bi bili najprimernejši za pripravljanje tovrstne vsebine.

5. Sam ne znam razmišljati o vseh podrobnostih glede prihodnosti naše družine. Edina rešitev je zato odvetnik in sodišče, v skrajnih primerih sodni izvedenec.

Večina staršev se ločuje prvič. Sami vemo, kako dobro delamo stvari, ki jih delamo prvič. Ponavadi niso narejene najbolje. Zato ne preseneča dejstvo, da starši težko pomislite na vse podrobnosti, ki jih je potrebno vnesti v načrt starševske skrbi. Menim pa, da ni potrebno, da ste zgolj ‘žrtev’ izkustvenega učenja. Ogromno se lahko naučite tudi iz težav in napak staršev, ki so že šli čez ločitveni postopek.

Rešitev torej ni zgolj v prelaganju odgovornosti na drugega. Rešitev je v izobraževanju. Nenazadnje, tudi če preložite breme odgovornosti za sprejem ključnih odločitev glede prihodnosti družine na tujca, nihče ne more namesto vas čustveno predelati ločitev od partnerja, nihče ne more namesto vas postavljati temeljev delujoče komunikacije med vama, bivšima partnerjema. Nihče tudi ne pozna tako dobro vaše družine, da bi znal razmisliti o vseh vaših posebnostih in načrtovati prihodnost, prilagojeno vsem tem vašim posebnostim. Nihče namesto vas ne more oceniti, ali je predlagani osnutek načrta najboljši za vas in vašega otroka.

Ogromno je torej stvari, ki jih ni mogoče preložiti na druge. Odhod od partnerja je enkratni dogodek. Čustvena razveza, načrtovanje prihodnosti, skrb za skupnega otroka in ostale zadeve pa so proces, ki pritiče samo staršema in njunemu otroku.

V kolikor vas zanima, na kakšen način se lahko sami lotite celostnega načrtovanja prihodnosti vaše družine in pospešite ta proces, mi pišite na mail info@matejzaplotnik.com.

Želim vam obilo pravih odločitev, na katere boste leta po ločitvi ponosni.

Matej Zaplotnik, avtor in predavatelj

Spletna stran: www.matejzaplotnik.com