Zakaj je šolski sistem na Japonskem eden najboljših na svetu?
Ali ste vedeli, da so, po najnovejših raziskavah, učenci iz Japonske med najboljšimi na svetu v branju, pisanju in računanju? Kaj je to, kar dela šolski sistem na Japonskem tako posebnega in drugačnega od ostalega sveta in kaj nas lahko ta sistem vse nauči?
Kako hitro lahko izračunate, koliko je 21 krat 13? Minuta? Pol minute? Poskusite pomnožiti 123 s 321? To zveni že malo bolj komplicirano, kajne? Vendar otroci na Japonskem tudi takšne »težke« naloge rešujejo kot bi mignil in to samo s pomočjo nekaj linij, risbic in igranja.
Na Japonskem zna vsak otrok množiti, celo petletniki.
Ampak oni se ne učijo tabele množenja na pamet, temveč tako, da se igrajo in rišejo. Se sprašujete, kako je to mogoče? Zato, ker učitelji v »Deželi vzhajajočega sonca« posvečajo pozornost kvaliteti in ne kvantiteti; oziroma trudijo se, da otroke učijo tako,da stvari ne osvajajo z učenjem na pamet, temveč z učinkovitimi metodami.
Poglejte si ta kratek video in se sami prepričajte:
Kako izgleda ura matematike na Japonskem?
Ura se prične tako, da učenci pričakajo učitelja s tradicionalnim pozdravom (aisatsu). Zatem sledi učiteljevo vprašanje učencem, če znajo rešiti problem, ki je izpisan na tabli.
Učenec, ki prvi reši nalogo, dvigne roko. Učitelj se mu približa, pogleda nalogo in jo obkroži, kot znak, da jo je učenec pravilno rešil. Učenec nato vstane iz svojega sedeža. Še nekdo se javlja, da je rešil nalogo. Vendar je v vlogi učitelja tokrat učenec, ki je prvi pravilno rešil nalogo in kontrolira nalogo drugega učenca.
Matematika je svojevrsten jezik. Prav tako kot tudi angleščina, japonščina, družbene vede. Zato se postavlja vprašanje, zakaj ne bi za matematiko uporabili enak pristop k učenju, kot za te predmete.
Če otrok nekoga drugega uči stvari, ki jih sam že obvlada, si bo zapomnil okoli 90 odstotkov snovi, trdijo Japonci. Če učitelj samo stoji pred tablo in predava, se bodo učenci s pasivnim poslušanjem veliko manj zapomnili – okoli 40 odstotkov. Zato je veliko učinkovitejši pristop, da skupaj rešujejo naloge in se učijo drug od drugega. Prav tako je pomembno, da so odmori čim krajši, da se proces učenja prekinja čim manj. Učitelj mora nenehno motivirati svoje učence.
Pa poglejmo zdaj še japonsko pisavo oz. jezik
Učenci po svetu se v povprečju učijo okoli 26 – 33 črk (z izjemo nekaterih azijskih jezikov, ki so osvojili piktogramski sistem). Ali sploh veste, koliko znakov se morajo Japonci naučiti, da bi lahko brali in pisali? Zagotovo več kot 26.
Starši na Japonskem vedo kako težko je otrokom pomagati, da se naučijo vse znake, ki bi jih lahko uporabljali pri govoru, pisanju in komunikaciji. Zahvaljujoč kvalitetnemu pristopu v izobraževanju otroci do konca osnovne šole že znajo 1006 kanji znakov. Pri 15 letih, ko zaključijo obvezno izobraževanje, učenci vedo še 1130 novih znakov.
Poleg kanji znakov ima japonski jezik tudi dva fonemska zapisa, hiragano in katakano, vsako s po 46 znaki. Vse tri pisave imajo svoje mesto in način uporabe. Medtem ko se posamezne kanji ali skupine kanji znakov uporablja za zapisovanje samostalnikov in korenov glagolov, se hiragano v kombinaciji z kanji uporablja za zapisovanje slovničnih nastavkov (glagolski čas, primerjava pridevnikov ipd.), slovničnih besed (vezniki, členi itd.) in japonskih besed, za katere ne obstaja kanji. S katakano pišejo tuje besede in onomatopejske izraze, včasih se uporablja tudi za naglaševanje posameznih besed. Zveni komplicirano? Japoncem to ne predstavlja nobenega problema.
Kaj dela šolski sistem na Japonskem tako posebnega?
Njihov državni izobraževalni sistem je nekaj, na kar je celi narod izredno ponosen. Odlikuje ga tradicionalni pristop, ki je pomagal japonskim učencem, da lahko prekosijo svoje vrstnike po celem svetu. Njihovi rezultati na PISA testih so dokaz za to.
Šolski sistem na Japonskem je sestavljen iz:
- Šestih let osnovne šole
- Treh let nižje srednje šole
- Treh let višje srednje šole
- Štirih let univerzitetnega izobraževanja
Obvezno šolsko izobraževanje traja devet let; šest let osnovne šole in tri leta nižje srednje šole.
Skrivnost uspeha njihovega izobraževalnega sistema se skriva v dejstvu, da je Japonska eno od najbolj izobraženih narodov na svetu (z 0 odstotki nepismenih ljudi). Čeprav višja srednja šola ni obvezna, se vanjo vpiše 96 % učencev (v mestih je vpis skoraj 100 %).
Kako delujejo šole na Japonskem?
Šolsko leto je na Japonskem razdeljeno na tri trimesečja. Prvo traja od aprila do julija, drugo od septembra do decembra in tretje od januarja do marca. Razen v nižjih razredih osnovne šole, imajo učenci 6 ur na (delovni) dan, zato je šolski dan na Japonskem med najdaljšimi na svetu. Tudi ko niso v šoli, so otroci z domačimi nalogami še naprej usmerjeni v učenje. Poletne počitnice trajajo šest tednov, zimske in spomladanske pa po dva tedna. Otroci pogosto dobivajo naloge, ki jih morajo narediti med počitnicami.
Vsak razred ima posebno učilnico, kjer imajo učenci vse predmete, razen takrat, ko imajo prakso ali laboratorijske vaje. V osnovni šoli v večini primerov en učitelj uči vse predmete v svojem razredu. Število učencev v razredu je običajno pod 40. Se pa je že dogajalo, da je zaradi nagle rasti prebivalstva ta številka bila veliko večja – več kot 50 v razredu.
Kaj se otroci učijo v japonskih šolah?
Predmeti, ki se jih otroci učijo, so: japonski jezik, matematika, naravoslovje, družboslovje, glasba, umetnost in obrt, telesna vzgoja in gospodinjstvo (kjer se učijo osnov kulinarike, šivanja …). Vse več je osnovnih šol, ki so v šolski urnik vključile tudi angleški jezik. Tudi informacijsko tehnologijo vse bolj uporabljajo za nadgrajevanje izobraževanja, večina šol ima dostop do interneta.
Poleg tega učenci pridobivajo tradicionalne japonske umetniške spretnosti, kot sta shodo (kaligrafija) in haiku. Shodo (japonska kaligrafija) je umetnost lepega pisanja kanji znakov, ki jih uporabljajo v državah vzhodne Azije in kana (fenetskih simbolov, izpeljanih iz kanji znakov, s pomočjo čopiča in črnila in ima zelo velik pomen v japonski družbi. Poleg čitljivosti je cilj doseganje popolnega estetskega ravnovesja in duhovnosti.
Haiku pa je vrsta poezije, ki so jo na Japonskem razvili pred štirimi stoletji. Haiku je kratek verz iz sedemnajstih zlogov, razdeljenih na tri celote po pet, sedem in pet zlogov. Po eni od definicij haiku ponazarja zgoščen trenutek narave, ki je povezan z dogajanji v človeški notranjosti.
Še nekaj zanimivosti o japonskih šolah
- V državni osnovni in nižji srednji šoli šolsko kosilo temelji na standardnem meniju, otroci pa skupaj z učitelji jedo v učilnici. Na ta način se gradi in neguje dober medsebojni odnos.
- V skoraj vseh nižjih srednjih šolah so za učenci obvezne šolske uniforme
- Učenci na Japonskem ne zamujajo v šolo in ne špricajo pouka
- Učenci na Japonskem imajo močan občutek pripadnosti, ko so v šolskem okolišu, ne počutijo se kot »outsiderji« ali kot da so izključeni iz vseh šolskih dogajanj
- 85 % učencev na Japonskem pravi, da radi hodijo v šolo in da se v njej počutijo srečne in zadovoljne.
- Okoli 91 % učencev na Japonskem je izjavilo, da so vedno poslušali učitelja ali samo pri nekaterih urah niso.
- Njihovi učitelji niso nikoli ali samo pri nekaterih urah morali počakati, da se učenci umirijo, preden bi lahko začeli s predavanji.
- Učenci preživijo 235 minut tedensko na urah matematike (povprečje v drugih državah je 218 minut na teden), zato pa se manj časa učijo jezike in naravoslovne predmete, 205 in 165 minut na teden, v primerjavi z 215 in 200 minut na teden v izobraževalnih sistemih drugod po svetu.
- Velik odstotek japonskih učencev hodi na dodatne ure in delavnice po pouku, kjer se lahko naučijo še več kot v šoli ali se dodatno izobražujejo doma ali kje drugje.
- Predšolska izobrazba je za Japonce izredno pomembna. Raziskave kažejo, da učenci, ki so imeli predšolsko izobraževanje, dosegjao boljše rezultate v šoli s 15 leti, kot tisti, ki niso hodili v vrtec. Zato ne preseneča podatek, da 99 % japonskih malčkov obiskuje katerega od predšolski program.
- Učenci na Japonskem skoraj nikoli ne ponavljajo razreda v osnovni, nižji srednji ali višji srednji šoli.
Koliko tega ste že vedeli?Ali vam je všeč njihov pristop? Kaj se lahko po vašem mnenju naučimo od Japoncev?