Učenje je več kot le branje zapisanih besed

Učenje je več kot le branje zapisanih besed

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste odprli test (v mojih časih so bile še kontrolne naloge) in se vam je zdelo, da gledate v vprašanja, ki so na videz povezana s popolnoma drugo snovjo?

Kratka zgodba W. Chuchilla o podobni izkušnji, ki jo seveda lahko podelite s svojim otrokom: Winston Churchill se je v svojih najstniških letih več tednov pripravljal na sprejemi izpit za Harrow, prestižno angleško deško šolo. Precej mu je bilo do tega, da bi ga vzeli. Na veliki dan, marca 1888, je odprl izpitno polo in ugotovil, da je poudarek na latinščini in grščini, namesto na zgodovini in zemljepisu, kot je pričakoval. Na lepem je imel prazno glavo, je zapisal pozneje, in ni bil zmožen odgovoriti niti na eno samo vprašanje. “Pri vrhu strani sem napisal svoje ime. Nato sem pripisal številko vprašanja, ‘1’. Po daljšem razmisleku sem jo dal v oklepaj, torej ‘(1)’. Potem pa mi ni v povezavi z vprašanjem padla na pamet niti trohica česa primernega ali verodostojnega. Po naključju se je od nekod pritaknila manjša packa in več madežev. Celi dve uri sem bolščal v to nesrečno reč, potem so usmiljeni izpitni nadzorniki prišli po moj zmazek in ga odnesli na ravnateljevo pisalno mizo.”

Kaj se dogaja, ko vemo, da znamo, pa vseeno je rezultat bolj kot ne, razočaranje?

Prepričanje, da se bomo učno snov, ki se jo zlahka spomnim ta trenutek, enako dobro spominjali tudi jutri ali pojutrišnjem, nas opehari dobrega rezultata na testu. Gre za občutek, da snov obvladamo tako dobro, da se nima smisla z njo ukvarjati še naprej.
Kolikokrat ste slišali: “Saj znam!” Zaradi teh občutkov (ki se oblikujejo celo nezavedno), otrok slabo presodi kaj bi bilo smiselno še ponoviti. Lahko bi jim rekli “lažni občutki znanja”.

Sama sem pogosto delala napako, da sem med ponavljanjem imela odprt učbenik in počasi listala po straneh, gledala slike, naslove in si zraven naštevala in prigovarjala, kaj že znam. Namesto tega bi bilo bolje narediti metodo “samoizpraševanja”. To je najbolj enostaven način, da vidimo koliko dejansko znamo oz. zna vaš šolar.

Ko se določeno snov nauči in prinese A4 list, kjer je pripravljenih 80 vprašanj, svetujem da vprašanja umaknete in počakate približno pol ure. Potem naj naredi “brain storming” ali možgansko nevihto. Na list papirja naj napiše, nariše, kakor mu / ji je ljubše, vse tisto česar se spomni o tej snovi. Šele potem uporabite vprašanja. Ta so le pripomoček pri učenju in ne nadomestek učenja.

Kaj se zgodi? Kar si poskuša z lastnim trudom priklicati v spomin, takrat je zapomnitev boljša. Hkrati je to način preverjanja znanja, ki pa je uporaben tudi za sprotno učenje. Večkrat sem omenila, da je uspešno učenje aktivno učenje. Medtem ko se “samoizprašuje”, možgani veliko več razmišljajo. Večja verjetnost je, da se bo ob definiciji spomnil-a na barvo, s katero je obkrožena, kje v zvezku je zapisana, zvok motorja, ki je ravno takrat pripeljal mimo ipd. Učenje je več kot le branje zapisanih besed.

Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.
Lea Cerin
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 4]

Morda vas zanima tudi ...

Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.

Dodaj odgovor