Zakaj barvamo jajca in zakaj jih za Veliko noč »nosijo« zajci in ne kokoši?
Za Veliko noč Katoliki po vsem svetu praznujejo največji praznik
Vsako leto po 40-dnevnem postu izkoristimo priložnost, da se zberemo skupaj s svojimi najbližjimi za praznično mizo, obloženo s tradicionalno najbogatejšim velikonočnim zajtrkom. Danes se običajno veliki prazniki vrtijo le okoli dobre in bogate pojedine, pravi pomen praznika se z leti izgublja in običaji opuščajo.
Enako se dogaja z drugimi krščanskimi prazniki, predvsem Božič. Tudi običaji, ki so vezani na veliko noč, vlečejo korenine iz predkrščanske dobe oz. poganske tradicije. Še tisto nekaj malega, kar nam je danes ostalo: barvanje jajc, prihod velikonočnega zajca, prižiganja kresov v nekaterih krajih, so ostanki nekih davnih verovanj in če ste po kakem naključju pozabili, kaj simbolizirajo, je zdaj je pravi čas, da obnovite znanje.
Velikonočno barvanje jajc
Na živobarvne velikonočne pisanice se vežejo številni običaji, od podarjanja jajc dekletu do popularnega trkanja pirhov, vendar so bistvenega pomena, saj simbolizirajo plodnost in novo življenje, rojstvo pomladi. Pobarvana jajca so našli v prazgodovinskih grobovih, tradicija barvanja med iranskimi narodi traja okoli 2500 let.
Razlog za barvanje je najverjetneje v tem, da so s temi jajci poskušali okrepiti njihovo simbolno moč in pomen. S časom se je ta običaj spremenil v zabavo za celo družino, ki je največkrat prepuščeno otrokom, večinoma je okraševanje jajc na sporedu na Veliko soboto.
Krščanstvo je okrašena jajca kot simbol novega rojstva prevzelo iz zgodnejših tradicij, ampak je praznik nekako prilagodila novi veri, ki simbolizira vstajenje Jezusa iz groba. Zanimivo je omeniti, da je bil eden najpogostejših motivov na staroslovanskih jajcih kljukasti križ, univerzalni simbol plodnosti, ki je s časom povsem izgubil povezavo z Veliko nočjo, kar je tudi razumljivo.
Velikonočni zajec
Velikonočni zajec, ki se najpogosteje prikazuje, ko nosi pisanice, je simbol plodnosti. Pa čeprav se ga ne omenja v svetem pismu, je s časom postal eden od zaščitnih znakov Velike noči. In če se vprašate, zakaj ravno on nosi kokošja jajca, odgovor najverjetneje leži v antiki, ker je zaradi svojega hitrega in pogostega razmnoževanja bil Afroditina sveta žival. Pa čeprav nima nobene povezave s cerkvijo, je velikonočni zajec bil tako usidran v narodne običaje, da ga je sčasoma tudi ona sprejela za svojega. Od leta 1690 leta se omenja v krščanskih spisih, prvi, ki so ga začeli povezovati z Veliko nočjo, pa so bili Nemci, sto let pred tem.
Z zajci in njihovim prinašanjem ali odnašanjem jajc se povezuje še en običaj, ki razveseljuje otroke – izdelava gnezda. To »pomladna jelka« ima isti namen kot božično drevo – to je mesto, kjer pridnim otrokom puščajo darila.
Velikonočni ogenj
Iz poganskih običajev je Cerkev sprejela tudi prižiganje ognja na Veliko noč in mu dodala novi pomen. Tako je tudi kurjenje kresa na Veliko soboto (zelo podobno spomladanskemu prižiganju ostalih kresov iz predkrščanskega obdobja) z dodajanjem blagoslova ognja dobilo krščanski pridih in simboliko Kristusovega vstajenja. Ponekod so s kresilnimi gobami blagoslovljeni ogenj fantje odnesli domov in na druge domove, kjer so jim v zameno dajali pisanice ali kakšen kos mesa z Velikonočnega krožnika blagoslovljenih jedi. Tako so si poskušali zagotoviti srečo in blagostanje, ponekod v nekih drugih krajih pa so celo poskušali obdržati blagoslovljeni ogenj do naslednje Velike noči.
Danes je peči in štedilnikov na ogenj vse manj, tako da tudi ta simbolika izgublja na pomenu in se preobraža v bolj praktične oblike.