Dr. Ranko Rajović: Z učenjem na pamet otroci doživljajo stres

Dr. Ranko Rajović je predsednik odbora svetovne Mense za nadarjene otroke in soavtor NTC sistema učenja. Zelo aktivno prenaša svoja znanja in izkušnje pedagogom in staršem v Srbiji, Sloveniji in tudi drugod po Evropi. Za njegova predavanja je vedno ogromno zanimanja.

Razlog za ta razgovor je predavanje, ki ste ga pred nekaj dnevi imeli skupaj z Urošem Petrovićem v Novem Sadu. Na predavanju je bilo prisotnih več kot 500 staršev in otrok. Od kod takšno veliko zanimanje za NTC program?

Program, ki ga vodimo, je zasnovan tako, da pri otrocih aktivira dodatne potenciale in jim skozi igro olajša sprejemanje novih znanj. NTC metode omogočajo otrokom v procesu učenja aktivirati svoje neizkoriščene zmogljivosti. Program je dinamičen in prežet z novimi spoznanji nevrofiziologije in z našimi izkušnjami iz praktičnega dela z otroki. Rezultati vse večjega števila raziskav, ki kažejo uspešnost NTC sistema pri delu z otroki, so nam še posebna spodbuda. Z Urošem Petrovićem spodbujava otroke, da osvojijo in si zapomnijo pomembne informacije, ki jih dobijo skozi spontane elemente asociacije in igre. S pomočjo NTC metod se vsak otrok osvobodi strahu pred odgovarjanjem in strahu pred napačnimi odgovori ter s tem pridobijo več samozavesti, zaupanje v svoje odgovore, v reševanje nalog in komentiranje očitnih primerov.

Na primer, ko se v šoli učijo o divjih živalih, se ponavadi od otrok zahteva, da snov nekajkrat preberejo in se jo na ta način naučijo na pamet ali pa imajo v najboljšem primeru za lažje učenje podobe živali, ki se jih morajo naučiti. Učenje skozi podobe otroku pomaga, da si zapomni informacije, vendar pa možgani na takšen način, ko se učimo s pomočjo slik oz. podob, delujejo na nižjem nivoju. Moramo zagnati dodatne kapacitete možganov, takrat se učenje dogaja mimogrede, saj otroci misijo, da se igrajo. Potem pa lahko delamo na povezovanju podatkov, na razvoju funkcionalnega znanja.

Ko Uroš postavi zvito vprašanje, ga otroci začnejo reševati, iščejo nove ideje, povezujejo vse, kar znajo z določenega področja, a tudi spoznavajo nove informacije, ki si jih lažje zapomnijo, kot če bi se jih učili na pamet. Takšen skupinski proces je zelo navdihujoč, otroci se medsebojno dopolnjujejo in spodbujajo nove ideje. Tako opogumljeni in spodbujeni otroci z veseljem sodelujejo pri reševanju vprašanj in ugank. Na srečanju v Novem Sadu je na stotine dvignjenih rok sporočalo, da želijo ponuditi originalni odgovor na eno od postavljenih vprašanj:” Po čem je neka jelka na severu Norveške edinstvena na svetu?” Njihovi odgovori so bili navdihujoči in so pokazali koliko otroci vedo o drevesih, gozdovih in tudi kako je delo v skupini spodbujajoče.

Ali, recimo, ključne besede skrijemo v stavku, npr. beseda kača je skrita v besedni zvezi VREČKA ČAJA, otrok nariše čajno vrečko, pri tem pa ve, da je v tej risbi skrita tudi beseda kača. Tako pri zvitih vprašanjih kot pri skritih besedah v stavku ali pri nekih drugih NTC metodah, mora otrok razmišljati in aktivirati svoje dodatne kapacitete. Ko dobro reši nalogo, je otrok srečen, ker uspeh doseže skozi igro in brez obremenitve.

Predavanje je trajalo 90 minut, v publiki pa niso bili samo šolski otroci, bilo je tudi nekaj predšolskih. Njihova pozornost in koncentracija je bila maksimalna vseh 90 minut. Kako to dosežete?

To je lažje razumeti, če gledamo na možgane kot na organ za preživetje. Če gledamo strogo biološko, bodo možgani lažje preživeli, ko se nekaj naučijo in ko se naučimo nekaj novega, nas možgani nagradijo z izločanjem substanc, zaradi katerih smo srečni. Vsi starši vedo, da pride dobesedno do izliva sreče, ko se otrok nauči česa novega. Ko večina otrok shodi, po prvih nekaj korakih pogleda v svoja stopala-Že v naslednjem trenutku pa otroci pogledajo v starše in želijo povedati “mami, tati … jaz znam hoditi!”, a ne znajo govoriti in popolnoma vznemirjeni začnejo sami sebi ploskati. Naučili so se, da jih mama ali tata nagradita z aplavzom vsakič, ko naredijo uspešno naredijo, zato zdaj isto to počnejo tudi otroci. Starši občutijo to njihovo srečo. Ravno tako, ko se otroci naučijo voziti kolo brez koleščkov – ko prevozijo prvih 20 metrov sami, so presrečni. Vzamejo telefon in kličejo mamo, tata, babi … Se pravi vse, ki niso tukaj in niso videli, da oni znajo voziti kolo. Otrok se rad uči in misli, išče rešitve, ne pa da mu mi vsiljujemo, da se mora učiti to ali ono. Otroku, ki se igra, ni dolgčas in to se kaže na naših predavanjih, kjer otroci in starši skozi interaktivna predavanja nimajo občutka, da je minilo 45 minut ali več. Tokrat je to bilo 90 minut, vendar otrokom ni bilo dovolj, mnogi so ostali še po predavanju, da kaj vprašajo. Sicer se vse tri faze NTC programa izvajajo skozi igro, kar je notranja otrokova potreba, ker vemo, da je najpomembnejši motiv za otroka – IGRA. Če bomo to še naprej ignorirali, bomo imeli v šolah vse več težav z otroki, ker popolna sprememba okolja zahteva, da hitro reagiramo in zamenjamo načine in metode dela z otroki.

Pred kratkim je bil objavljeno besedilo na NTC spletišču o tem, zakaj otroci čutijo slabost ali nelagodje, ko gredo v šolo. Povejte nam kaj več o tem.

Rezultati, ki so jih otroci oz. učenci, zajeti v raziskave in študije v zadnjih nekaj letih, dosegli v času uporabe NTC  programa bodisi na delavnicah bodisi pri posameznih metodah, so zelo spodbudni.

Našim otrokom moramo pomagati, saj se vse pogosteje pojavlja odpor do učenja v šoli še v tretjem razredu, kar je čudno, če vemo, da se otroci po naravi radi učijo. Klasično učenje na pamet je za otroka stresno, saj se pri preverjanju znanja pričnejo pojavljati simptomi akutnega stresa: razbijanje srca, potenje dlani … možgani pa kot organ za preživetje pošiljajo jasno sporočilo “Zbeži in se reši!”. Otrok nima kam zbežati, ker je druga možnost borba, a boriti se ne more, ker nima znanja (ali pa ga ima, a je naučeno pozabil). Priče smo primerom, ko otroci pričnejo bežati iz šole. Ko se otrok uči in si pri tem ne more zapomniti snovi, izgubi samozaupanje. To pa je zelo slabo. Za vsako človeško bitje je slabo, če izgubi samozaupanje. Pomagati moramo učencem, da s sodobnimi metodami učenja dosežejo boljše rezultate, da aktivirajo svoje biološke potenciale, da se ne bojijo preverjanja znanja in šole. Wendy Heyman z newyorške univerze je leta 1990 pokazala, da imajo otroci z učnimi težavami pogosto tudi nizko samozaupanje. Zaskrbljujoča je ugotovitev D. Shifrer, da imajo mladostniki z učnimi težavami slabši učni uspeh tudi v primerjavi z njihovimi vrstniki, ki so na začetku srednje šole imel enak uspeh in podobno obnašanje. Tej podatki kažejo na to, da je ključnega pomena prepoznavanje učnih težav in soočanje z njimi. To je prvi korak, potem pa je pomembna čim večja ublažitev težave v čim bolj zgodnji fazi življenja. Z usmerjanjem na tehnike, ki se uporabljajo na NTC delavnicah, katerih cilj je razvijanje funkcionalnega razmišljanja, se otroci osvobodijo težav učenja obsežnih vsebin na pamet in v sebi poiščejo enostaven način, kako se naučiti besedilo, lekcijo ali pesem.

Lani ste dobili prestižno nagrado svetovne Mense za NTC program (za intelektualni prispevek družbi). Očitno je, da so vaše delo in rezultati prepoznani tudi mnogo širše. Kako lahko pomagamo otrokom? Imate konkretne nasvete?

Zamenjati se mora način učenja, da bo v skladu s fiziologijo. To pa ni učenje na pamet. To je šele prvi korak, šele potem bomo lahko delali na ustvarjalnosti in razvoju funkcionalnega znanja. Učitelje izobražujemo in  jim omogočamo, da se naučijo stvari, ki se jih niso mogli naučiti na fakulteti, ker je to, kar počnemo, uporaba novih odkritij in spoznanj pri praktičnem delu z otroki.  Najbolje je to početi sistemsko, kot to počnemo v Sloveniji, kjer NTC program prirejamo kot seminarje v šolah in vrtcih. Progam je akreditiran v nekaj evropskih državah (Srbija, Hrvaška, Slovenija, Češka, Črna Gora, BiH, Makedonija), v teku je akreditacija  za Slovaško in Italijo, prisotni pa smo še v desetih državah, tako da redno prirejamo seminarje za učitelje in vzgojitelje, ki potem izvajajo ta program z otroki. V Srbiji s pomočjo Zveze učiteljev Srbije prirejamo strokovne seminarje za učitelje in s pomočjo Zveze vzgojiteljev Vojvodine tudi za vzgojitelje, občasno pa prirejamo delavnice za otroke. Pravkar je v pripravi novi ciklus delavnic. Delamo s predšolskimi in šolskimi otroki.  V dveh mesecih gredo otroci skozi cikel delavnic, kjer jih skozi igro uvajamo v takšen način dela. Nameravamo tudi redno izvajati poletne tabore, ker je preživljanje časa v naravi pomemben segment v celostnem razvoju otroka.