Kako sem naučila svojo hčerko, da se postavi zase

Kako sem naučila svojo hčerko, da se postavi zase

Na prelep poletni dan je moja hči ob prihodu na igrišče opazila fanta iz soseske, s katerim se je pogosto igrala. Bila je navdušena, da je tam in da se bosta lahko spet skupaj igrala.

Ko sva se približali fantu in njegovi mami, sva opazili, da fant joka. Moja hči, sočutna, kot je, je bila zelo zaskrbljena. Fanta je začela spraševati, zakaj je žalosten, vendar se ni odzval. V trenutku, ko sem ga hotela vprašati, kaj je narobe, je k nam pritekel še en majhen deček in zavpil: “Udaril sem te, ker si neumen in grd!”

Veste, fant, ki je jokal, je bil rojen z bulo na desni strani obraza. S hčerko sva se o tem pogovarjali že pred časom in povedala sem ji, da ne smemo biti nesramni do ljudi, ki izgledajo ali se obnašajo drugače od nas. Po najinem pogovoru je fanta celo poletje redno vključevala v svoje igre, ne da bi se sploh zavedala, da je nekaj na njem drugačnega.

Po tem nesrečnem dogodku sta mati in njen sin odšla. Moja hčerka ga je na hitro objela in mu rekla, naj ne joče. Ta njena prisrčna gesta je ogrela moje srce. Lahko pa si predstavljate, da je ta negativen dogodek v hčeri vzbudil mnogo vprašanj.

Ne dolgo po tem, ko je fant odšel, me je vprašala, zakaj je mamica pustila, da je njen otrok nesramen. Zavedala se je, da je to popolnoma nasprotno od tega, kar sem ji povedala pred časom. To je bil trenutek, ko sem spoznala, da jo moram naučiti, da ne sme bežati pred nasilneži. Moja naloga je, da jo naučim, kako se braniti, da ne bi zaradi dejanj nekoga drugega izgubila samozavest.

Čeprav je bila ta situacija neposredno soočenje z nasiljem, možgani predšolskega otroka še niso dovolj razviti, da bi opazil, kdaj ga nekdo diskretno zmerja oziroma je nesramen do njega.

Včasih smo starši tako oddaljeni od lastnih izkušenj iz otroštva, da se  težko spomnimo, kako je bilo, če so ustrahovali nas. Pravzaprav sem jaz, preden sem bila priča temu nesrečnemu incidentu na igrišču, čisto pozabila, da se takšno verbalno nasilje lahko pojavi že v vrtcu.

Ko sem bila otrok, o zastraševanju nikoli ni bilo govora. Nihče me ni naučil, kako prepoznati in zaustaviti nesramneža. Hotela sem biti boljši starš pri vzgoji svoje hčere.

Kdaj so otroci še premladi, da bi razumeli nadlegovanje?

Prejšnji dan sem gledala, kako se v razredu manjša deklica ni zmenila za mojo hčer, da bi se prikupila drugi prijateljici.

Meni je to strlo srce, moja hči pa ni imela pojma, da je sploh kaj narobe. Še naprej se je poskušala pridružiti deklicama pri igri. Čeprav to ni nadlegovanje, me je spomnilo, da otroci v manj očitnih situacijah ne morejo vedno razvozlati, kdaj nekdo ni prijazen ali pošten.

Tisto noč mi je hčerka povedala, kaj se je zgodilo in da se ji zdi, da deklica ni bila prijazna do nje, prav tako kot mali deček ni bil prijazen do fanta v parku. Morda je potrebovala nekaj časa, da se je zavedela, kaj se je zgodilo ali pa v tistem trenutku ni našla pravih besed, s katerimi bi  opisala, da so bila njena čustva ranjena.

Zakaj učim svojo hčerko, da je nasilneže potrebno zaustaviti takoj

Po obeh incidentih sva se pogovarjali o tem, da se je potrebno postaviti zase, ampak pri tem še vedno biti prijazen. Seveda sem to morala pojasniti na način, ki ga je razumela. Rekla sem ji, da če nekdo ni prijazen in je zaradi tega žalostna, mu mora to takoj povedati. Poudarila sem, da ni sprejemljivo, če si tudi sam nesramen. To sem primerjala s tem, ko se ona razjezi in kriči name. Vprašala sem jo, če bi ji bilo všeč, če bi jaz začela kričati nazaj nanjo. Rekla je: ‘Ne, mami, to bi me prizadelo.’

Pri tej starosti jo želim naučiti, da mora domnevati, da je v vsakem otroku nekaj dobrega. Želim, da se zna postaviti zase in jim povedati, da ni v redu, če je zaradi njih žalostna. Če se sedaj nauči prepoznati, kdaj nekaj zaboli in se postaviti zase, ji bo to dobro služilo kasneje v življenju, ko se bo ustrahovanje morda le še stopnjevalo.

Rezultati: Moja predšolska hči se je nasilnežu postavila po robu!

Nedolgo po tem, ko sva se pogovarjali, da ni v redu, če je zaradi drugih otrok žalostna, sem bila priča, ko je moja hči rekla deklici na igrišču, da je bilo nesramno od nje, da jo je porinila. Pogledala jo je direktno v oči, kot sem jo naučila, in ji rekla: ‘Prosim, ne me porivati, to ni lepo!’

Stanje se je takoj izboljšalo. Najprej sem opazovala, kako je ta deklica ‘kraljevala’ nad mojo hčerko in je ni upoštevala, sedaj pa sta se skupaj igrali skrivalnice. In obe sta se imeli odlično!

Naša starševska odgovornost je, da naučimo svoje otroke, kako ravnati z drugimi ljudmi. Kot sem naučila svojo hči, da se mora postaviti zase in povedati drugim otrokom, če se počuti žalostno, je enako pomembno, da ona ne sme biti tista, zaradi katere bi se ostali otroci počutili slabo.

Torej, zakaj je to pomembno?

Prepričana sem, da mi učimo ljudi, kako naj ravnajo z nami. Čeprav nikoli nočemo pomisliti na to, da bi lahko naš otrok bil nasilnež, se to lahko zgodi. Mi starši smo odgovorni, da naučimo svoje otroke, kako ravnati z drugimi ljudmi. Tako kot se moja hči zna postaviti zase in povedati ostalim, če je zaradi njih žalostna, tako ona ne sme spravljati drugih otrok v jok. Zato sem jo vprašala, kako bi se počutila, če bi jaz kričala nanjo. Če je zaradi določene stvari žalostna, potem tega ne sme storiti nekomu drugemu.

Otroci se zgledujejo po tem, kar  vidijo doma. Če jaz kot ženska dovolim, da je moj mož nesramen do mene, bo to zgled moji hčerki. Če se neprestano derem na moža, ji s tem kažem, da je v redu, če si nesramen in ustrahuješ druge ljudi. Začne se pri starših. Doma načnite pogovor s svojimi otroki o tem, kakšno je sprejemljivo in kakšno je nesprejemljivo obnašanje. Vaša prvenstvena naloga naj bo, da ste vzor, po katerem želite, da se otroci zgledujejo.

Monica/Healthline

Ocena:
[Skupaj: 5 povprečno: 4.8]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor