Abeceda starih časov (4)

Abeceda starih časov (4)

Zdaj bom ugasnil luč.  je slovesno rekel dedek, Lučka in Nejc pa nista vedela ali to pomeni, da morata zaspati ali pa dedek spet pripravlja kakšno izmed svojih presenečenj.

Če ni luči, me je strah, je po tiho rekla Lučka. Dedek pa jo je pobožal po laseh in zašepetal Nocoj ne bo gorela navadna svetilka ampak

Lehterna

Samo trenutek,  je še rekel in se prav kmalu vrnil s prižgano petrolejko. Imela je nenavaden vonj in izgledala je kot kakšna začarana steklena princeska.

Kar udobno se namestita, je rekel dedek. Pripovedoval vama bom spomine  iz moje mladosti.

Na naši kmetiji je bilo še posebej živahno poleti. Velik praznik je predstavljala mlačev.

Mlačev

Še posebej tisto leto, ko je  bila dobra letina. Pravo veselje je bilo poslušati mlatiče, ki so s svojimi cepci mlatili zlatorumeno žito.  In kakšno zadovoljstvo je bilo opazovati polja in vrtovi , kadar so prekipevala od darov narave.  Takrat so se

Natiči

 v zevniku šibili pod težo fižola in naša mama je skuhala najboljšo fižolovo mineštro na svetu. Atu se je zaradi spominov rahlo zatresel glas. Odkašljal se je in nadaljeval. In kako sem bil ponosen, ko me je ata vzel s seboj kosit. Navadno mi je rekel, »ti boš pa poskrbel, da bo

Osla

 vedno pri roki, da si z njo nabrusim koso.

Nejc in Lučka sta čedalje bolj globoko dihala. Dedkove zgodbe, spomini na stare čase in večer so počasi prinesli spanec. Le še to sta slišala, kako je dedek zaključil zgodbo:

Ko je prišla jesen, smo pospravili vse pridelke in polje prepustili počitku. Temu smo rekli

Praha

 Tudi vaju zdaj čaka počitek. Mirno spita Lučka in Nejc je še rekel dedek in upihnil petrolejko.

Ko sta se Nejc in Lučka v soboto zjutraj prebudila, je zunaj že sijalo toplo pomladno sonce. Iz kuhinje je tako omamno dišalo, da ju je kar odneslo k babici za mizo. Skoraj brez besed sta pojedla mehko kuhana jajčka in popila mleko. Prvi se je oglasil Nejc Kje pa je dedek?

Mislim, da je  pri živini v hlevu ali pa v svoji delavnici , je rekla babica. Preoblecita se in potem se mu lahko pridružita. Pa ne pozabita postlati postelje.

No, kako je zaspanca; so vaju moje večerne zgodbe lepo pospremile v sanje?  je Lučko in Nejca pozdravil dedek. Nejc in Lučka sta pokimala, potem pa začudeno opazovala dedka, ki je sredi dvorišča nekaj meril, polglasno računal, naposled pa vzel v roke kredo in narisal

Ristanc

Se bomo zdaj poleg abecede starih časov učili še številke?   Je bila radovedna Lučka.

Odlična ideja, je rekel dedek. Najprej pa se bomo naučili skakati ristanc. To je igra starih časov, ko še ni bilo toliko igrač, pripomočkov, predvsem pa ko so otroci večino časa preživeli zunaj in ne pred televizijo in računalniki.

Nejc je malo zardel, saj je dobro razumel, o čem govori dedek. Včasih bi res raje gledal risanke ali igral računalniške igrice, kot pa šel na sprehod ali metat na koš. Ampak zdaj je bil dedek res zabaven s tistim ploščatim kamenčkom, ki ga je metal od številke do številke in spretno poskakoval po oštevilčenih poljih.

Tudi Lučka in Nejc sta hitro osvojila pravila igre in tekmovala v spretnosti metanja kamenčka in skakanja po ristancu.

Dedek seveda ni ves čas skakal z njima. Pred  hlevom je imel postavljeno delovno mizo na njej pa posušen

Sirk.

Kaj boš s temi koruznimi stebli?  je vprašal Nejc.

Dedek se je nasmejal, To ni koruza, to je sirk. Naredil bom sirkovo metlo. Stara metla je že čisto obrabljena. Pravzaprav bi lahko tudi vama naredil metlo.

Vsakemu svojo?  je zanimalo Lučko.

Seveda, je pritrdil dedek, mi bosta pomagala.

Nejc in Lučka sta navdušeno prikimala in en dva tri sta držala v rokah vsak svojo sirkovo metlo. Pometla sta dvorišče, da je  babica kar zaploskala od navdušenja. Potem  ju je povabila v

Štiblc.

To je posebna soba v hiši dedka in babice. V njem še posebej diši po starih časih.  Na omaricah so izvezeni prtički, na steni črno bela poročna slika in v zaklenjenem predalu skrinjica z družinskimi spominki.

Nejc in Lučka sta čisto tiho in s posebnim spoštovanjem stopila za babico v štiblc. Obljubila sem vama, da bomo pregledali stare fotografije, je rekla in odprla predal. Sedli so na star divan pokrit s kvačkanim pregrinjalom in dolgo časa listali po albumih in obujali spomine.

D.Š., ki zavese kupuje pri Daši.

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 4.7]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor