Zgodba o gospe Ježici Perici

Zgodba o gospe Ježici Perici

Nekega dne je živela mala deklica, ki ji je bilo ime Lucija, našli bi jo na kmetiji, ki je nosila ime Malo mesto. Bila je prav pridna mladenka – a vendar ji je vsakokrat uspelo izgubiti svoj žepni robček.

Tako se je nekoč zgodilo, da je prišla na kmetijsko dvorišče in jokala, oh, kako je jokala! “Izgubila sem svoj žepni robček! Tri žepne robčke in predpasnik! Si jih mar TI videla, progasta mucka?”

Mucka si je naprej umivala svoje tačke; zato je Lucija vprašala pikasto putko:c”Lutka Putka moja, si mogoče TI našla tri žepne robčke?”

A pikasta putka je le odhitela v skedenj in kokodajsala “Jaz grem peš, peš, peš!”

Zato je Lucija vprašala še petelina Robija, ki je sedel na veji. Petelin Robi je pogledal na stran Lucijo s svojimi svetlimi črnimi očmi in preko ograje odletel stran.

Lucija je splezala na ograjo in gledala proti hribu za Malim mestom – hrib se je dvigal visoko – višje – še višje, do oblakov, kot da nima konca!

In kar visoko po poti na hrib se je deklici zdelo, da so po travniku raztreščene neke bele reči.

Lucija je stekla po hribu, kolikor hitro so jo nesle njene male nožice; tekla je po potki gor – višje in še višje – vse dokler ni bilo Malo mesto že daleč za njo – kamenček bi lahko vrgla v dimnik brez težav, tako visoko je že bila.

Tako je prispela do potočka, ki je brbotal po hribu.

Nekdo je nastavil malo posodico na kamenje, da bi lovil vodo – ampak ta je tekla že preko roba, saj je bila posodica nič večja od kokošjega jajca! In povsod, kjer je bil pesek na poti moker, je lahko videla stopinje ZELO majhnega človeka.

Lucija je še vedno tekla in tekla.

Tako je naposled prispela do velike skale. Trava tukaj je bila kratka in zelena in zagledala je sušilnike za oblačila, izdelane iz stebel, povezanih s pletenimi nitkami in na njih polno majcenih ščipalk za perilo – a vendar nobenih žepnih robcev!

Ampak bilo je tam še nekaj – bila so vrata! Naravnost v hrib; in za njimi se je slišalo petje

“Lilija – bela in čista, oh!
z malimi volančki, oh!
rjasti gladek in ognjene rdeč madež
hitro pojdi stran mi, oh!”

Lucija je potrkala enkrat, dvakrat in prekinila pesmico. Mali prestrašeni glasek je rekel “Kdo je?”

Lucija je odprla vrata: in kaj mislite, je bilo za njimi? Lepa, čista kuhinja s kamnitimi tlemi in lesenimi stebri – kot vsaka kmečka kuhinja. Le strop je bil tako nizek, da se ga je Lucija z glavo dotikala; no, seveda pa so bili tudi lonci in ponvice zelo majhni in vse drugo prav tako.

V zraku se je vonjalo paro likalnika; in za mizo, z likalnikom v roki, je stala mala pojavica, ki je nemirno strmela v Lucijo.

Svojo pisano obleko je imela nataknjeno in preko nje je nosila zelo velik predpasnik. Njen mali črni nosek je začel vohljati in vohljati, njeni očki pa sta blink, blink, zabliskali; pod frizurico, kjer je imela Lucija svoje rumene kodre, je imela ŠČETINE!

“Kdo pa si ti?” je rekla Lucija. “Si mogoče kje videla moje žepne robčke?”

Mala pojavica se je priklonila “Ah, seveda, če dovolite; moje ime je gospodična Ježica Perica; ah, seveda, če dovolite, sem odlična perica!” In vzela je nekaj iz košare za perilo ter razprostrla preko krpe za likanje.

“Kaj pa je tole?” je rekla Lucija “To ni moj žepni robček?”

“Ah, seveda ne, če dovolite; tole je mali rdeči plašček, pripada petelinu Robiju!”

Potem je vzela še nekaj iz košare. “Tole ni moj predpasnik?” je rekla Lucija.

“Ah, ne, če dovolite; tole pa je namizni prt iz damaska Jane Vrabčevke; poglej, no, koliko je na njem madežev ribezovega vina! Zelo težko se jih je znebiti!” je rekla Ježica Perica.

Nos gospe Ježice Perice je zopet vohljal in vohljal in njene oči so se zasvetile, ko je izpod ognja vzela likalnik v roke.

“Tamle je eden mojih žepnih robčkov!” je zajokala Lucija, “in tamle moj predpasnik!”

Gospa Ježica Perica jih je zlikala, zložila in poravnala.

“O, kako je to lepo!” je rekla Lucija.

“Kaj pa so tiste dolge rumene reči z prti, ki izgledajo kot rokavice?”

“Ah, tole pa je par nogavic Lutke Putke naše, le poglej, kako jih je že ponosila na petah, ko tako drobenclja po dvorišču! Še malo, pa bo hodila bosa!” je rekla gospa Ježica Perica.

“No, poglej, tukaj je še en robček – ampak ni moj, tale je rdeč?”

“Ne, ne, če dovolite; tale pa pripada staremu gospodu Zajcu; in kako HUDO smrdi po čebuli! Morala sem ga prati ločeno od ostalih oblačil, tega vonja se nikakor ne znebim.”

“Tale pa je tudi moj,” je rekla Lucija.

“Kaj pa so te smešne male stvarce?”

“To pa je par rokavičk progaste Mucke; samo še polikala jih bom; mucka jih umiva sama.”

“Tamle pa je moj zadnji žepni robček!” je vzkliknila Lucija.

“Kaj pa se namaka v posodi, polni belila?”

“To pa so mali ovratniki gospodične Titke Miške – ta je še najbolj  natančna!” je rekla Perica Ježica. “No, pa sem končala z likanjem; zdaj pa moram nekaj oblačil še obesiti.”

“Kaj pa so ti prijetni mehki kosi!” je vprašala Lucija.

“Ah, to pa so volneni plaščki, pripadajo malim ovčicam z drugega hriba.”

“Si lahko slečejo svoje plaščke?” je zanimalo Lucijo.

“Ja, seveda, če dovolite: poglejte tole ovčjo oznako na rami. No tale tukaj pripada še eni v čredi z drugega konca, tile trije plaščki pa so last ovčk iz Malega mesta. Preden gredo v pranje, jih VEDNO označim!” je odvrnila Perica Ježica.

Tako je obesila vse sorte in velikosti oblačil — male rjave mišje plaščke; temno črn žameten plašč; pa rdečo dolgo jakno brez repa vevrička Leška; zelo skrčeno modro jakno Petra Zajca; za konec pa še neoznačen plašček, katerega listek se je med pranjem izgubil — in tako je bila košara prazna!

Gospa Ježica Perica je nato pripravila čaj – skodelico zase in skodelico za Lucijo. Usedli sta se poleg kamina na klopco in ena drugo ogledovali. Gospa Ježica Perica je v roki držala skodelico in ta roka je bila zelo rjava in prežeta z ostanki mila; vse telo pa so ji pokrivale IGLICE in z napačnim koncem štrlele ven, zato si Lucija ni upala sesti bližje.

Ko sta končali svoj čas, sta oblačila zavezali v culice in zaklenili vrata, ključ pa skrili pod predpražnik.

Skupaj sta stopicali po poti po hribu navzdol Lucija in Ježica Perica s culicami oblačil!

Ves čas so jima na pot prihajale živalce; najprej sta srečali ravno Petra Zajca in Benjamina Zajčka!

Ježica Perica jima je dala njuni lepi, čisti oblačili; in vse male živalce so se ji prijazno zahvaljevale.

Tako sta ob dnu hriba razdelili že skoraj vse, le Lucija je še imela malo culico oblačilc na rami.

Lucija je splezala na ograjo s culico v roki; se obrnila in rekla “Lahko noč” in se zahvalila Perici. Bilo je ZELO čudno! Gospa Ježica Perica ni počakala, da bi se Lucija zahvalila ali sprejela račun za njeno delo!

Videla jo je, kako teče in teče po hribu navzgor – in kje je bila njena bela kapa? In njen šal? Njena obleka – predpasnik?

In KAKO majhna je postala – in KAKO rjava – in prekrita s špicami!

Ah, seveda! Gospa Ježica Perica je bila pravzaprav JEŽEVKA!

(Nekateri ljudje bodo rekli, da je Lucija zaspala na ogradi — ampak, kako bi pa potem prišli v njen žepek trije čisti žepni robčki in predpasnik, pripet s srebrno broško?
Poleg tega pa — Videla sem vratca v hrib, ki se mu reče Mačji Zvon — No, seveda pa sva z gospo Ježico Perico izredno dobri prijateljici!)

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 4.3]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor