Zajčje oči – pravljica za lahko noč
Zgodilo se je pred davnimi časi, ko je ribji kralj zbolel in nihče ni vedel, kaj je z njim narobe. Poklicali so vse morske zdravnike, enega za drugim in niti eden ga ni znal pozdraviti.
Ko so se tako nekega dne ribe pogovarjale o situaciji, je svojo glavo med skalnato razpoko pomolila želva in rekla »kakšna škoda, da nihče nikoli ne pomisli, da bi za nasvet vprašal mene. Tik tak bi ga pozdravila. Vse kar mora storiti je, da pogoltne oko živega zajca in spet bo popolnoma zdrav.«
Vse te besede so iz želve prišle v želji, da bi pred ribami izpadla pametna, v resnici pa o zadevi ni imela pojma.
Po naključju je bil med ribami, ki so slišale želvo, tudi sin kraljevega svetovalca in ta je odplaval naravnost proti domu in očetu povedal vse, kar je rekla želva. Svetovalec je informacije predal kralju in ta je, ker se je v tistem dnevu počutil hudo bolno, zahteval, da se želva takoj zglasi pri njemu.
Ko so kurirji sporočili želvi, da se mora zglasiti pri kralju, se je ta zelo prestrašila. Svojo glavo in rep je potegnila v oklep in se pretvarjala, da spi. Na koncu ni imela izbire in je odšla z njimi.
Kmalu so prispeli do palače in želvo nemudoma odpeljali do kralja. Ta je ležal na postelji iz morske trave in resnično ni bil videti zdrav, poleg njega pa so bili zbrani vsi poklicani zdravniki.
Kralj je pogledal želvo in rekel: »Povej mi, prijateljica, si res rekla, da me lahko pozdraviš?«
To je bilo res.
»In si res rekla, da moram le pogoltniti oko živega zajca in bom zopet zdrav?«
Tudi to je bilo res.
»Torej, pojdi in mi prinesi zajca ta trenutek, da bom ozdravel.«
Želvi je srce padlo v hlače, ko je slišala te besede. Nikakor se ni zdelo možno, da bi lahko zajca ujela in ga pripeljala na dno morja, ampak kralja se je preveč bala, da bi mu povedala resnico. Rekla ni nobene besede in se kar se je dalo hitro splazila stran, želela si je, da bi našla razpoko, v katero bi se skrila in je nihče več ne bi mogel najti.
V tistem trenutku pa se je spomnila, da je nekoč videla zajca veselo skakljati po hribu blizu morske obale in bila je odločena, da ga poišče.
Skobacala se je iz morja in se povzpela po hribu. Plezala je in plezala in po dolgem času le prispela na vrh, tam se je usedla in počivala.
Kar na lepem se je poleg nje pojavil zajec in se ustavil, da bi z njo govoril.
»Dober dan« je rekel zajec.
»Dober dan« je odvrnila želva.
»Kaj pa ti počneš tako daleč od morja?« je vprašal zajec.
»Ah, le prišla sem, da bi od tu opazovala kako izgleda zeleni svet« je odgovorila želva.
»In kakšen se ti zdi, zdaj ko si tukaj?«
»No, ni tako napačen; ampak moral bi videti čudovita mesta in vrtove, ki jih imamo pod morsko gladino.« Je rekla želva in pričela zajcu razlagati o njih in govorila tako dolgo in lepo, da si jih je zajec zaželel videti.
»Bi bilo zame zelo težko živeti pod vodo?« je vprašal.
»Ah ne,« je odvrnila želva »mogoče bi bilo sprva malce neudobno, ampak to bi hitro minilo. Če želiš, te lahko na svojem hrbtu odpeljem na dno morja in lahko boš videl, da je res vse tako čudovito, kot ti pravim.«
Seveda se zajec svoji radovednosti ni mogel upreti in sprejel želvino povabilo.
Odšla sta na rob morja, zajec se je povzpel na želvin hrbet in že sta drvela skozi vodo na samo dno morja. Sprva to zajcu ni bilo všeč, ampak se je kmalu privadil in ko je videl vsa mesta in vrtove tam spodaj, ga je njihova lepota čisto prevzela.
Želva ga je peljala naravnost do kralja. Ko sta prispela, mu je ukazala naj spleza dol in počaka ter mu obljubila, da bo spoznal kralja vse te mogočnosti.
Zajec je bil vesel in pritrdil, da bo počakal želvo, ki ga bo najavila pri kralju.
Ampak ko je želva odšla, je zajec slišal pogovor dveh rib v sosednji sobi. Spet ga je premagala radovednost, zato je svoje uho prislonil v smer od koder je prihajal pogovor in poslušal o čem teče beseda. V grozi je ugotovil, da se ribi pogovarjata o tem, kako mu bodo iztaknili oči in jih dali kralju. Zajec ni vedel, kaj naj stori in niti, kako bi se rešil iz nevarne situacije, v kateri se je znašel.
V tistem trenutku se je vrnila želva, z njo pa je prišel tudi glavni kraljevi svetovalec, zajec pa je pri priči začel govoriti »no« je rekel »tukaj se mi zdi vse prav lepo in res sem srečen, da sem lahko to videl, ampak res bi si želel, da bi imel s seboj svoje lastne oči, da bi lahko vse bolje videl. Veste, tole kar imam sedaj na glavi so steklene oči. Izredno se bojim, da bi svoje prave poškodoval, zato jih ves čas hranim na varnem mestu in namesto njih nosim te, steklene. Ampak, ko bi le vedel, koliko vsega bi lahko tukaj videl, bi sigurno s seboj vzel svoje prave oči.«
Ko sta želva in svetovalec to slišala, sta bila neverjetno razočarana. Verjela sta, da je zajec govoril resnico in da so oči na njegovi glavi resnično le steklene in ne prave.
»Odpeljala te bom nazaj na obalo« je rekla želva »da boš lahko šel po svoje prave oči in se vrnil sem, tukaj je res še mnogo stvari, ki bi jih moral videti- stvari lepših in bolj čudovitih od česarkoli, kar sem ti pokazala do sedaj.«
Zajec se je s tem seveda strinjal, zato je splezal na želvin hrbet in ta je splavala nazaj do obale.
V tistem trenutku, ko sta dosegla obalo je zajec skočil s hrbta in odskakljal do vrha hriba kolikor hitro je le mogel in verjemite, bil je neverjetno vesel, da se je rešil iz te zagate. Želva pa ga je čakala in čakala in čakala, a zajca ni bilo nazaj in nazadnje je bila primorana vrniti se domov brez njega.
Kar pa se tiče ribjega kralja, če je uspel ozdraveti, to sigurno ni bilo zaradi oči živega zajca; o tem ste lahko prepričani.
Katharine Pyle