Mlajši šolarji, ki ne marajo šole

Ko imamo doma otroka, ki ne dela domačih nalog, ki pravi, da je šola neumna, da sovraži učiteljico, se nam pogosto zgodi, da se ujamemo v pasti razmišljanja in občutkov, da je naš otrok len, uporniški in nespoštljiv. Kadar vidimo otrokovo pomanjkanje motivacije samo skozi prizmo negativnih lastnosti, mu dajemo negativne nalepke in ne pričakujemo nič pozitivnega. Otrok to ve, ali pa vsaj začuti, zaradi česar je še bolj nesrečen, nezadovoljen, jezen in še bolj sovraži šolo. Prvi korak, ki ga lahko naredimo za reševanje teh problemov je ta, da poskušamo razumeti, da je otrok nemotiviran predvsem zato, ker zanj šola predstavlja okolje, v katerem ni uspešen in ima zaradi svojega vedenja težave. Predstavljajte si, da bi imeli službo, v kateri bi se vsak dan počutili neuspešne, nesposobne ali celo neumne! V takšnem okolju je malo verjetno, da bi vztrajali dalj časa.

Mlajši šolarji, ki ne marajo šole

Piše Manja Kristanc

Kako lahko pomagamo mlajšim otrokom pri učenju in domačih nalogah?

Vzdržujte odnos s svojimi otroki, ki je odprt, spoštljiv in pozitiven. Naloge in zadolžitve razdelite na obvladljive korake, ki so dovolj zahtevni, a trajajo toliko časa, da je otrok pri delu še zbran.

Bodite prijazni, a vztrajni in odločni. Potrudite se, da boste dosledni in odločni, ne pa kaznovalni in s preveč nadzora. Poskusite biti spodbudni in v oporo otroku, namesto tega, da ste zaskrbljeni in godrnjavi. Nikar ne mislite, da so otrokove ocene odsev vas in vašega starševstva in da ste vi odgovorni za to, kako bo otrok zaključil razred. Šola je in mora biti predvsem otrokova skrb.

Poskušajte ugotoviti ali otrok ne mara šole zato, ker ga je morda strah. Otroci včasih ne znajo razložiti vseh svojih občutkov, ki morda niso vedno na zavedni ravni in se jih celo sami ne zavedajo. Otrokovi občutki sramu, manjvrednosti ali strahu nas hitro lahko pripravijo do tega, da mislimo, da je otrok len, ima slab odnos do dela, da je neodgovoren. Otroci takšna čustva lahko prikrivajo s prav nasprotnim vedenjem. Lahko se grdo obnašajo, zaprejo vase, se nas izogibajo ali pa so kljubovalni. V takšnih trenutkih je dobro, da se zavedate, da se vsi otroci ne razvijajo z enakim tempom in da bo otrokovo vedenje po vsej verjetnosti zelo drugačno, ko bo zrelejši. V vmesnem obdobju pa ohranjajte pozitiven odnos, pomagajte mu strukturirati čas in navade, ki jih sam še ni sposoben vzpostaviti. Vedno je dobro, da ohranite »pogled od zgoraj« in poskušate videti širšo sliko.

Nikar preveč ne razmišljajte o prihodnosti. Ko vidimo, da otroci nimajo nobenega interesa za šolo, zlahka v mislih zavrtimo film naprej v prihodnost, postane nas strah in samo še bolj smo zaskrbljeni. Dejstvo je, da nihče od nas nima steklene krogle, iz katere bi lahko napovedoval prihodnost.  Če se osredotočimo na negativne stvari,  bodo te v središču naše in otrokove pozornosti. Namesto tega raje poiščimo področja, na katerih je otrok lahko uspešen, njegove darove in stvari, ki ga res veselijo. Nenazadnje samo šolske ocene nikakor ne opredeljujejo našega otroka. Pomagajmo mu, da bo dobro razvil svoje socialne, ustvarjalne in čustvene potenciale. Starši smo pogosto tako zaskrbljeni zaradi neuspeha v šoli, da se nenehno zapletamo v prepire, ampak zaradi tega ni nič bolje. Če se boste sami uspeli umiriti in razumeti, da ne gre le za grdo obnašanje vašega otroka, da tega ne počne namerno in da ga k motiviranosti ne morete prisiliti, takrat boste dejansko stopili na pol poti do svojega otroka in bližje točki, ko mu lahko pomagate tam, kjer potrebuje in sprejema vašo pomoč.

Popolnoma razumem vse zaskrbljene starše. Vsi si za svoje otroke želimo, da bi bili v življenju srečni in uspešni, delovni in pošteni. Motivacija za šolsko delo je trajna le takrat, kadar izvira iz otroka samega. Zato je otroku žal ne moremo vsiliti ali vcepiti na silo.

Tudi pri mlajših otrocih ohranjate čim bolj pristen in dober odnos in ga ne silite k šolskemu delu na tak način, da bi se mu šola še bolj uprla. Predlagam, da na začetku poiščete in vzpodbujate predvsem področja, ki so vašemu otroku všeč. Predvsem v prvih treh razredih osnovne šole je pomembno, da učne dejavnosti nekako »zapakirate« kot zabavo in prostočasno dejavnost. Na sprehodih lahko na primer štejete in vadite poštevanko. Vse, kar v tej starosti počnete z otrokom, naj bo zanj videti kot igra, ne pa siljenje k šolskem delu, še manj učinkovito pa je kaznovanje. V prvih letih šolanja potrebuje predvsem veliko spodbude. Vaše »učne« etape (zamaskirane v igro) naj bodo na začetku kratke – npr. 10 do 15 minut. Vsakodnevne kratke vaje otrok namreč lažje sprejme in so bolj učinkovite kot vaje, ki so dolgotrajne in le enkrat na teden. Otrok naj dela toliko časa, da se bo pri tem počutil uspešnega. Vse pa naj izhaja iz stvari, ki jih rad počne. Za uspešno opravljene naloge, lahko lepi nalepke za spodbudo. Pomembno je, da otrokov trud in uspeh pohvalimo. Pri tem je dobro, da si izogibamo pohvalam v stilu: »Vidiš, kako si pameten!«. Bolje je, da mu rečemo na primer: »Vidiš, kako si uspešen, kadar se res potrudiš!« Vsi namreč vemo, da samo sposobnosti brez vloženega truda ne zadostujejo za dolgoročno šolsko uspešnost.

Zelo priporočljivo je, da mlajšim otrokom čim več berete. Pred spanjem jim lahko tudi pripovedujete zgodbice, v kateri nastopa otrok in kakšno pravljično bitje (dobra vila, čarobni palček, modrec), ki je lahko otrokov vzornik. Na začetku zgodbice bo glavni junak morda prestrašen, ne bo maral šole, ali se bo spopadal s kakšno drugo težavo. Potem se bo trudil, pri tem mu bo pomagalo pravljično bitje in na koncu bo zelo uspešen. Otroci se z junaki iz zgodbic z lahkoto poistovetijo, saj na koncu spoznajo, da se zgodbica povezuje z njimi. Zato lažje prenesejo v svoje resnično življenje vedenje in nove lastnosti, ki jim jih je v zgodbici dal pravljični junak.

Motivacijo za šolsko delo pri mlajših otrocih vedno usmerimo na neko zabavno aktivnost. Otroci takšne vaje najbolj sprejmejo takrat, ko jih čutijo kot igro. Pri tem seveda ne moremo pričakovati, da se bodo spremembe zgodile čez noč. Odpravljanje različnih težav je dolgotrajen postopek, pri katerem je potrebno veliko potrpežljivosti in vztrajnosti, tako pri starših kot pri otroku. Pomembno je, da si postavimo realne cilje in pričakovanja. Otroka nikakor ne silite, ne kregajte ga, če se zmoti. Pri mlajših otrocih je pomembno, da se zavedamo, da jih najbolj motivira to, da so pri neki dejavnosti uspešni. Cilje moramo postaviti tako, da jih otrok dejansko lahko doseže, saj na ta način razvijamo njegovo samospoštovanje.

To je nekaj odlomkov iz knjige Moj otrok je brihten, samo učiti se mu ne da. Ker opažam, da ima vse več otrok in staršev težave že na začetku osnovne šole, bo konec marca izšla druga, dopolnjena izdaja knjige. V njej bo še več konkretnih in praktičnih napotkov, kako lahko starši pomagamo mlajšim šolarjem na razredni stopnji. Vse, starše, babice in dedke, ki jih knjiga zanima, toplo vabim, da jo naročite na moji spletni strani. Naroči knjigo.

Manja Kristanc

Manja Kristanc

Sem mama, žena, pedagoginja in andragoginja, coach nevrolingvističnega programiranja, direktorica Zavoda Manja360, samostojno in aktivno učenje, avtorica knjige Moj otrok je brihten, samo učiti se mu ne da ... Razumem, kakšna vprašanja in skrbi se podijo po glavi in srcu mlade mamice. Obenem vem tudi to, da šolsko obdobje in puberteta prineseta v družino prav posebne skrbi in težave. Zato z veseljem pomagam vsem, ki imajo težave v šoli ali preglavice z vzgojo otroka. Obiščite me tudi na moji spletni strani Manja360.si ali na Facebooku.
Manja Kristanc
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Manja Kristanc

Manja Kristanc

Sem mama, žena, pedagoginja in andragoginja, coach nevrolingvističnega programiranja, direktorica Zavoda Manja360, samostojno in aktivno učenje, avtorica knjige Moj otrok je brihten, samo učiti se mu ne da ... Razumem, kakšna vprašanja in skrbi se podijo po glavi in srcu mlade mamice. Obenem vem tudi to, da šolsko obdobje in puberteta prineseta v družino prav posebne skrbi in težave. Zato z veseljem pomagam vsem, ki imajo težave v šoli ali preglavice z vzgojo otroka. Obiščite me tudi na moji spletni strani Manja360.si ali na Facebooku.

Dodaj odgovor