Pravična Mila in vilinec Timlin – pravljica za lahko noč

Pravična Mila je bila hčerka Karla Bukovskega in je bila tako lepa, da so za njeno roko prosili nešteti vitezi in pomembni gospodje, a je zavrnila prav vsakega.

Pravična Mila in vilinec Timlin - pravljica za lahko noč

Nekega dne je sedela ob oknu in šivala, ko je iz gozda zaslišala igrati rog. Igral je tako lepo in čisto, da je svoje šivanje odložila in mu pozorno prisluhnila. Zdelo se ji je, da sliši »Mila, pravična Mila, pridi semkaj!«

Pravični Mila je šivanje padlo na tla in stekla je proti gozdu. Ozrla se je naokoli in zagledala postavnega viteza. Od glave do pet je bil oblečen v zeleno in v rokah je držal srebrni rog. Ko jo je zagledal, ga je dvignil k ustnicam in še enkrat pihnil nežno in čisto, Mila še nikoli ni slišala česa podobnega.

»Zdaj pa mi povej,« je rekla, »je ta rog, ki tako lepo igra, vilinski?«

»Res je, to je vilinski rog,« je odgovoril neznanec »in v Vilinskem sem se naučil igrati nanj. Že v veliko gozdovih sem igral nanj, severno in južno, zahodno in vzhodno, ampak ti si prva, ki se je odzvala na njegovo melodijo.«

Pravična Mila se je prestrašila, saj je mislila, da gre za vilinskega viteza in ni vedela, kakšno čarovnijo bi lahko izvedel nad njo.

Vitez je opazil njen strah in je zato rekel »prinesel sem ga od vil, vseeno pa sem iz človeškega mesa in krvi, tako kot ti. Sem sin Andreja Kovaškega in ime mi je bilo Jakob, vile pa so me preimenovale v Timlina. Ko sem bil še otrok, so me vile ukradle in vse od takrat sem živel pri njih. Svetlo in lepo je v Vilinskem in sem kraljičin najljubši vitez, a moje srce hrepeni po tem, da bi se vrnil v svojo deželo in živel med svojimi.«

»Pa te vile ne bodo spustile?« je vprašala Mila in njen strah je izginil.

»Po svoji lastni volji sigurno ne, le pogumna in pravična dama bi me lahko osvobodila. In ta dama si prav ti, Mila, saj si le ti slišala moje igranje na rog.«

Nato je Mila obljubila, da bo storila vse, kar jo bo Timlin prosil, če bi ga le s tem osvobodila iz Vilinskega, saj je izgledal kot dober mož. Pustila mu je, da ji je na prst nataknil prstan, poljubila sta se v znak svoje zaroke.

Nato ji je Timlin naročil, kaj mora storiti. Na vsako noč čarovnic ob polnoči se vile odpeljejo v tujino in na to noč mora iti do potoka in jih počakati, da ga prečkajo. Prišle naj bi ravno ob polnoči.

Prva naj bi se peljala vilinska kraljica, na njenem konju bo obešenih veliko zvončkov. Za njo naj bi se peljali njene pomočnice in spremljevalci, za njimi skupina njenih vitezov in med njimi bo tudi Timlin.

»Prepoznala me boš med vsemi drugimi,« ji je rekel, »po snežno belem konju, ki ga bom jezdil. Poleg tega pa bom imel na svoji desni roki rokavico, levo pa bom povesil in na njej rokavice ne bo. Nato nastopi tvoj čas, Mila. Priteči mi nasproti, potegni me z mojega konja in me tesno drži. Veliko bo glasnega joka in vile me bodo poskušale spremeniti v vse mogoče oblike, dokler bom v tvojih rokah, ampak vseeno me močno drži, ne glede na to, kaj bom postal. To bom še vedno samo jaz in ne bom ti storil nič žalega. To stori. In ko bom spet v svoji obliki, bom osvobojen od vil za vedno.«

Mila je obljubila, da bo storila vse, kar ji je bilo naročeno, kljub temu, da se je bala tega, kar se bo zgodilo, nato sta se še enkrat poljubila in šla vsak v svojo smer.

Tri noči kasneje je prišla noč čarovnic in Mila je odšla do potoka, se skrila in čakala.

Ko je nastopila polnoč, je zaslišala glasen zven zvončkov in belo svetlobo in vile so prišle mimo. Prva je bila kraljica, bila je čudovita in nad njeno glavo so krožile zvezdice. Nato so prišli njeni spremljevalci in pomočnice, ki so se med seboj pogovarjali in smejali; nato pa so prišli vitezi, vsi oblečeni v zeleno in vsak je imel svoj srebrni rog. Nekateri so jahali črne konje, nekateri rjave, a le eden je jezdil snežno belega žrebca. Na desni roki je imel oblečeno rokavico, leva roka pa je visela in rokavice na njej ni bilo. Jezdil je dalje in ni obračal glave, a ko ga je Mila zagledala, ga je prepoznala. Stekla mu je naproti in ga ujela za njegov plašč, ga potegnila s konja in ga močno zagrabila. In kmalu je od vseh navzočih vil zaslišala jok »Timlin je awa!« »Timlin je awa!«

Kar naenkrat v njenih rokah ni bil več Timlin, ampak velik, siv volk. Upiral se je in šavsnil, da je njegovo vročo sapo začutila na svojem obrazu. Ko bi se ji že skoraj iztrgal iz rok, se je spomnila Timlinovih besed in ga močno držala. In nato v njenih rokah ni bil več volk, ampak bala gorečega sena. Plameni so rjoveli v njenih ušesih, a se jih je oklenila in niso je spekli. Kar na lepem je bila v njenih rokah kača, ki se je ovila okoli nje, a še vedno jo je močno držala in je ni izpustila. In na vrsto je prišel labod, ki je s svojimi krili prhutal pred njenim obrazom, a zaprla je svoje oči in ga držala. Nato so krila obstala in ko je odprla oči, je v svojem naročju zagledala svojo pravo ljubezen – Timlina.

V trenutku so vile izginile in Timlin je stal tam sam z Milo. Prijel jo je za roko in skupaj sta odšla do gradu njenega očeta. Poročila sta se v veselju in obilnem slavju in skupaj živela srečno do konca svojega življenja.

W.W. Jacobs

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor