Odtujeni otroci in očetje
Odtujitev otroka od starša v veliki večini pomeni odtujitev otroka od očeta. Očetje so tisti, ki so v procesu razveze oz. ločitve od bivše partnerke ponavadi že vnaprej obsojeni na »osamitev«. Le redki starši zmorejo razmerje končati na tako zrel način, da otroci ostanejo tudi po razvezi v stalnem in pristnem odnosu z obema staršema. Poznam kar nekaj primerov, ko so se očetje v postopku razveze počutili zapostavljene, njihov glas je bil v ločitvenem procesu manjvreden in ločitev od partnerke je za marsikaterega očeta že vnaprej pomenila tudi (nepravično) ločitev od otroka. Nek oče mi je pred leti dejal: »Na centru za socialno delo sem prebil toliko časa, da bi mi tam lahko dali že eno leto delovne dobe. Pa imam od vsega skupaj le gore papirjev, otrok pa še vedno ves čas živi pri materi. Nič nisem dosegel.«
Razvrednotenje očetovstva
Očetje po ločitvi doživljajo močne osebne stiske, počutijo se osamljene, razočarane. Materam kljub veliki družinski spremembi, razočaranju v partnerstvu in mnogim negativnim čustvom, katere vzbudi ločitev oz. razveza, v večini primerov ostanejo otroci. Le ti sicer predstavljajo velik napor in stalen tempo v smislu obveznosti starša, ki zanje skrbi. Hkrati pa predstavljajo rutino in zaposlitev, ki matere odvrne od razmišljanja o končani zvezi z bivšim partnerjem. Otroci so tudi vez s socialnim okoljem in drugimi družinami – v vrtcu, šoli, na interesnih dejavnostih itd. Otroci so po mojem videnju v naši družbi postali nek statusni simbol. In ko naenkrat očetje ostanejo brez tega »statusa«, se počutijo razvrednotene.
Očetje v večini primerov ostanejo sami, nimajo stika z otrokom ali pa je le ta precej redek. Zato pogosto razmišljajo o sebi, svojih napakah in o tem, kako pogrešajo svoje otroke. Ko jih na ulici znanec vpraša, kako so njihovi otroci, ne vedo, kaj odgovoriti. Po eni strani očetje res ne vedo, kaj se z njihovimi otroki dogaja, po drugi strani pa doživljajo občutke sramu, saj so vseeno še vedno očetje svojim otrokom in se počutijo krive za stanje, v katerem so se znašli. To pa ni občutek, katerega izvor bi bil lahko upravičen. Očetje imajo lahko upravičeno občutek krivde za to, da niso več v zvezi z bivšo partnerko (po mojem mnenju sicer odgovornost za ne-uspešen partnerski odnos nosita oba partnerja), neupravičeno pa se jim poraja občutek krivde za to, da niso več v odnosu z lastnimi otroki. Nadaljevanje vzgoje skupnih otrok po ločitvi je dolžnost in odgovornost obeh staršev in boj za otroke (kot lastnino) s strani enega starša in odtujevanje otroka od drugega starša je velik poseg v otrokovo integriteto in pravico: biti ljubljen, vzgajan in spoštovan od obeh staršev. To odgovornost matere pogosto nepravično in nesorazmerno s svojimi ravnanji porazdelijo med njih in očete, občutek krivde za nastalo situacijo pa v sebi ponavadi nosijo očetje sami.
Starš z negativnimi lastnostmi ne obstaja
Kot vzgojitelj v vzgojnem zavodu opažam, da je v tovrstnih institucijah več kot tri četrtine otrok ločenih staršev. Večina teh otrok živi (po namestitvi v vzgojne institucije samo med vikendi in počitnicami) pri materah. Ta podatek je po moji oceni zelo zgovoren in pokaže na to, kako močno otroci tekom odraščanju potrebujejo očete in kako velike čustvene razvaline lahko postanejo ti otroci mater samohranilk. Podatek, da je veliko takšnih otrok nastanjenih v vzgojne institucije nam pove, da imajo ti otroci lahko velike težave pri ravnanju s čustvi in posledično tudi z vedenjem. Matere samohranilke pa v najstniških letih pogosto niso več kos vzgoji lastnega otroka. Nenazadnje je naravna vloga matere ta, da brezpogojno ljubi svoje otroke. Oče pa naj bi bil tisti, ki naj bi postavljal meje in hkrati skrbel za celo družino. Ko ena izmed teh vlog »preneha delovati«, se to prej ali slej pozna tudi pri odraščanju otroka.
Le redko kateri otrok, ki je nastanjen v našo vzgojno skupino, ima po mojih dosedanjih izkušnjah še pristen stik z očetom. Razlogi za to so različni. Po pogovorih z otroki pa sem prišel do zanimivih ugotovitev: starš z negativnimi lastnostmi pri otroku ne obstaja. Redko kateri otrok govori o svojem očetu ali materi z zaničevanjem. Kljub temu, da sta onadva kriva za stanje v družini, kakršno je.
Matere, ki so skrbele za te otroke in jih v večini primerov odtujile od očetov, so v očeh teh otrok seveda dobro zapisane. O očetih pa se ti otroci neradi pogovarjajo. Če že odprem temo odnos z očeti, najprej otroci reagirajo precej negativno – tako kot so navajeni. Povejo, da očeta ne želijo videti, da jim je vseeno zanj itd. Ko pa se malo bolj poglobljeno pogovarjamo o tem, zakaj ne hodijo k očetu, zakaj niso v stiku z njim idr., pa opažam, da njihovo videnje očetov v resnici ni tako negativno. O očetu nimajo sicer za izreči veliko pohval, niti kritik, ker je marsikateri otrok ostal brez stika s svojim očetom že v rani mladosti. Je pa zanimivo, da ti otroci niti očeta niti matere ne krivijo za to, da niso v stiku s svojim očetom. Vedno se najde neka tretja oseba, ki je kakorkoli vpletena v življenje očeta in s katero otroci nimajo močne čustvene povezave. Ponavadi otroci rečejo, da ne gredo k očetu, ker se ne razumejo s teto, ki živi v isti hiši kot oče. Ali pa da ne gredo k očetu, ker se ne razumejo z novo očetovo partnerko. Ali pa enostavno nočejo biti v stiku z novo očetovo družino itd. Redko kateri sovraži svojega očeta in zato nima stika z njim.
Otroci hrepenijo po odsotnem očetu
Kljub temu, da otroci z očetom nimajo več stika, ga globoko v sebi še vedno spoštujejo in ne želijo dajati v nič. Od doma so sicer navajeni, da če kdo omeni njihovega očeta, se namrdnejo, dajo občutek, da ga ne spoštujejo, da si ne želijo stika z njim. Ob malo bolj poglobljenih svetovalnih razgovorih pa otroci vso to negativno podobo očeta, ki so jo v njihovih očeh postavile matere, projecirajo na druge osebe, ki so kakorkoli še vedno vpletene v očetovo življenje. To je pomemben pokazatelj tega, da otrok ne namerava opustiti misli, da z očetom še kdaj vzpostavi dober odnos. Otroci globoko v sebi hrepenijo po tem odsotnem očetu.
Priročnik Vzgajati ločeno vam lahko z zelo konkretnimi napotki pomaga, kako se lotiti vzgoje v dveh ločenih domovih.
V Centru MIT želimo ponuditi čim bolj celostno pomoč in podporo družinam, ki se soočajo z ločitvijo staršev. V ta namen nudimo svetovanje, mediacijo, pripravljamo predavanja, izdajamo strokovno gradivo na to temo itd.
- Kako po ločitvi pripraviti Učinkovit načrt starševstva - 14. 11. 2022
- Največja napaka pri obravnavi ločenih staršev - 11. 1. 2021
- Trije usodni miti o ločitvi staršev - 6. 8. 2020
