Razvajanje otrok – kaj je to?

Vsi novopečeni starši se zelo hitro srečamo z nasveti, kaj naj počnemo, da naši otroci ne bodo razvajeni. Sama sem prvi tak »dobronameren« nasvet dobila že v porodnišnici, pri prvem sinu, pred dobrimi triindvajsetimi leti.

Razvajanje otrok – kaj je to?

V času nosečnosti sem tri mesece preležala v porodnišnici. Strogo mirovanje, vstajanje samo za odhod na stranišče in preoblačenje postelje. Nekaj malega smo punce gledale televizijo, sama pa sem predvsem brala, brala, brala … seveda, knjige o negi dojenčkov, vzgoji, porodu. Takrat sem se šalila, da bi lahko ob polnoči, če bi me zbudili, opisala natančen potek poroda. Med drugim sem prebirala tudi o naravnem porodu in o pomenu zgodnjega stika mamice z novorojenčkom – čimprej na prsi, stik s kožo in dojenje, kar je danes že precej uveljavljena praksa, kolikor slišim, še posebej pri nedonošenčkih, ki ob »kengurujčkanju« napredujejo bistveno bolje, kot če so samo v inkubatorju.

Ko sem rodila, so sinčka odpeljali in namestili v »toplo posteljico«. Več kot osemnajst ur ga nisem dobila k sebi! Seveda sem ga šla vmes pogledat, v sobo pa so mi ga pripeljali šele naslednji dan. Ne rečem, naspala in spočila sem se (porod tudi ni bil pretirano zahteven, dobre štiri ure in je bil otroček na svetu), a kot vsaka mlada mama sem hotela kar najhitreje stisniti k sebi svojega otroka.

Ko so mi ga pripeljali, sem si ga namestila na telo, pol sede in pol leže in ga do onemoglosti »crkljala«. Kakšen neverjeten občutek je bil, ko sem na svojem telesu lahko čutila bitjece, ki je bilo moje, moje meso in kri … Se še spomnite, mame, kako poseben občutek je to, še posebej pri prvem otroku?

V sobo je vkorakala sestra, videla najino »idilo« in mi postregla z naslednjim komentarjem: »No, ta bo že razvajen!« Odzvala sem se v hipu: »Njemu paše, meni paše, zakaj pa ne?«

V sebi pa sem se seveda grizla, kot bi se najbrž vsaka novopečena mama. Ne vem, komu vse sem to zgodbo pripovedovala, merila odzive, poslušala nasvete … In najboljšega sem dobila od »izkušenega« očeta dvanajstletnega soimenjaka našega prvorojenca: »Mi smo našega Sama crkljali do dvanajstih let. Nobenih težav z razvajenostjo nismo imeli.«

Pod črto sem v naslednjih letih dognala naslednje: z ljubkovanjem, objemanjem, »crkljanjem«, …  otroka preprosto ne moreš razvaditi. Pri vseh tradicionalnih plemenih matere svoje otroke nosijo na sebi dve leti in več, pa nobeden ni razvajen. Sodoben odziv na to prakso so štorklje, nahrbtniki za dojenčke in podobni pripomočki, s katerimi starši nosijo svoje otroke na telesu. Stik otrokovega in maminega (ali očetovega) telesa je nekaj najbolj naravnega, otroku vzbuja občutek varnosti in topline. Otroci še nimajo razvitega »termostata«, zato se na vremenske spremembe odzivajo pretirano (hitro se pregrejejo in hitro podhladijo, zato je zanje pomemben prenos toplote s telesa odraslega). Niti enega razloga ni, ki bi pričal proti »crkljanju« majhnih otrok in dojenčkov. To ni razvajanje!

Razvajanje se začne, ko dovolimo, da otrok postane središče našega vesolja, ko živimo za to, da mu ugodimo, ko so njegove želje najpomembnejše in vedno prva prioriteta, ko popuščamo njegovim zahtevam ne glede na čas ali svoje obveznosti … ko mislimo, da bomo s postavljanjem meja, z uvajanjem reda in obveznosti otroke preobremenili, jih »poškodovali«, jim uničili otroštvo …

Otroke razvajamo, ko jim popuščamo pri vsem, »ker so še majhni in še ne razumejo, kaj je prav in kaj ne«. Razvajamo jih, ko jih ne vključimo v izvajanje domačih, hišnih opravil takrat, ko je zanje to še igra in z veseljem sodelujejo … ker ne znajo dovolj dobro in bo tako treba za njimi narediti še enkrat. Razvajamo jih, ko jih podkupimo s sladkarijo ali igračo, da naredijo nekaj, kar bi morali v vsakem primeru, ker je tako prav, ker je vljudno in spoštljivo, ali ker je to njihova naloga. Razvajamo jih tudi, ko jih razvažamo vsepovsod, kamor morajo ali želijo iti, čeprav bi lahko šli mirno peš, s kolesom ali avtobusom (s tem jih tudi navajamo na nesamostojnost, ampak to je že druga zgodba). Razvajamo jih, ko kuhamo samo tisto, kar jedo oni, pa tudi če to pomeni, da bomo cel teden izmenično jedli špagete in pomfrit. Razvajamo jih, ko jih zaščitimo, ne glede na to, da so nekaj zakrivili ali ušpičili in nato ne poskrbimo, da se soočijo s posledicami in prevzamejo odgovornost. Razvajamo jih …. Lahko bi naštevala še pol ure.

Ne moremo pa jih razvaditi, če jim izkazujemo ljubezen in naklonjenost, če smo z njimi nežni, jih objamemo, poljubimo, popihamo razbolelo koleno, se z njimi stisnemo in pogovarjamo, jim namenimo svoj čas in jim povemo, da jih imamo radi. S tem jim zgolj zagotavljamo občutek navezanosti in varnosti, jim sporočamo, da smo njihov pristan, iz katerega se lahko napotijo osvajat svet. Ta občutek je še toliko boljši, če jim znamo dosledno postaviti meje. O tem pa kdaj drugič.

Mirjana Mladič

Mirjana Mladič

Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana ekonomistka, NLP praktik, svetovalka, predavateljica, moderatorka z zelo raznolikimi delovnimi izkušnjami, ki so me naučile prilagodljivosti in sprejemanja različnih okoliščin in ljudi. Od nekdaj so me zanimali odnosi in komunikacija. Sem mama treh sinov, Sama, Iztoka in Matjaža, danes že skoraj odraslih. Med najstarejšim in najmlajšim je pet let in pol razlike. Dva sta disleksika, eden je tudi trajno gibalno oviran zaradi prirojenega obojestranskega izpaha kolkov. Vzgoja treh fantov je bila zame nenehen izziv in velik užitek. O različnih zgodah in nezgodah ter svojih »učnih izkušnjah« pri vzgoji pripravljam knjigo, iz katere so članki, ki jih lahko preberete na strani Za starše, iz katere sem črpala veliko zanimivih in uporabnih virov v podporo svojim zgodbam.
Mirjana Mladič
Ocena:
[Skupaj: 18 povprečno: 4.4]

Morda vas zanima tudi ...

Mirjana Mladič

Mirjana Mladič

Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana ekonomistka, NLP praktik, svetovalka, predavateljica, moderatorka z zelo raznolikimi delovnimi izkušnjami, ki so me naučile prilagodljivosti in sprejemanja različnih okoliščin in ljudi. Od nekdaj so me zanimali odnosi in komunikacija. Sem mama treh sinov, Sama, Iztoka in Matjaža, danes že skoraj odraslih. Med najstarejšim in najmlajšim je pet let in pol razlike. Dva sta disleksika, eden je tudi trajno gibalno oviran zaradi prirojenega obojestranskega izpaha kolkov. Vzgoja treh fantov je bila zame nenehen izziv in velik užitek. O različnih zgodah in nezgodah ter svojih »učnih izkušnjah« pri vzgoji pripravljam knjigo, iz katere so članki, ki jih lahko preberete na strani Za starše, iz katere sem črpala veliko zanimivih in uporabnih virov v podporo svojim zgodbam.

Dodaj odgovor