Se opravičujem, ampak zdaj grem razvajat svoje otroke
Bila sem na rojstnodnevni zabavi hčerke moje prijateljice, ko se je zgodilo. Moj dojenček se je naslanjal na moj desni bok – tam, kjer vedno sedi – medtem ko se je moj malček privil k moji nogi. “Mami, mami, dvigni me, mami,” je prosil s svojim drobnim glaskom. Zato sem svojega malčka dvignila k sebi na drugi bok.
Ko sem se utrudila, sem odložila dojenčka. Sovraži, ko ga dam dol. Takoj je začel zavijati kot sirena, dokler ga nisem spet dvignila k sebi. Spremenila sem taktiko in namesto dojenčka odložila malčka. “Mami, rabim te”, je zastokal s svojim najbolj prepričljivim glasom.
Našla sem naslanjač, ki je dovolj velik za nas tri in oba stiskala k sebi, dokler ne bosta imela dovolj. Malček je šel dol prvi, ko je zagledal ogromno Lego strukturo. Dojenček je ostal pri meni na stolu vse dokler ni opazil mize s prigrizki.
Pokazal je na prigrizke in me priganjal tja. Dvignila sem ga, ga naslonila na svoj desni bok in šla, da bi mu naložila nekaj sira v skledo. Otrok je zadovoljno grizljal, ko se je ženska, najverjetneje sorodnica moje prijateljice, nagnila k meni: “Bolje, da daš otroka dol, veš? Nikoli ne bo hodil, če ga boš ves čas nosila. Daj ga dol ali pa ga boš razvadila”, je zahtevala.
Smejala sem se. Vedno se smejim, ko sem v zadregi.
“Ne, hvala”, sem zajecljala, ker mi v tistem trenutku ni prišlo na pamet nič pametnega.
“Ja, grdo ga boš razvadila, drugega pa tudi,” je rekla in s kretnjo pokazala na malčka.
Še naprej sem nosila svojega dojenčka, kot vedno, celotno zabavo. Smejala sem se, se šalila in se imela lepo, v sebi pa sem besnela. Zakaj se nisem postavila zase? Zakaj ji nisem povedala, da naj se briga zase? Zakaj sem kar pustila, da me je premagala z njenim starševskim nasvetom, za katerega nisem prosila?
In zdaj, ko sedim tukaj, varno skrita za računalnikom, sem končno izbrala pogum, da ji odgovorim.
Hej, gospa?
Če stiskanje otroka k sebi pomeni, da ga razvajam, potem to tako povej. Jaz bom imela najbolj gnile otroke v bloku, ker jim nikoli ne bom odrekla topline, nežnosti, varnosti in udobja mojih rok. Razumeš?
Veš. kaj? Nekateri odrasli plačajo drugim odraslim, da jih objamejo. Ja, to je nekaj novega. Tako so prikrajšani za to fizično naklonjenost, da se dobijo s tujci samo zato, da jih objamejo. Morda bi se pridružila eni od teh skupin. Mogoče te bo malce omehčalo, naredilo spet človeško.
Lahko mi rečeš, da sem zelena, vendar sem vedno mislila, da razvajati otroke pomeni, da jim popuščaš pri vseh materialnih stvareh, ki jih želijo. Mislila sem, da to pomeni, da jim kupuješ obilo plastičnega utripajočega sr*nja, da bi se z njim igrali, namesto da jim zadovoljiš njihove resnične potrebe. Tudi moji otroci imajo vsa ta utripajoča in svetleča sr*nja, vendar pa so moji otroci takšni, da potrebujejo veliko “na” časa – časa, ko so lahko na meni. Oba potrebujeta in želita veliko nošenja. In vedno se pritožujem, ker sem njihova mati. To je moja dolžnost, moja nagrada, moje delo, da ju nosim. Temu se reče starševstvo.
Naj ti predstavim, kaj vse lahko počnem, ko držim dojenčka v naročju: lahko si s kremo namažem obraz, se naličim, operem zobe in posušim lase. Lahko opravim malo potrebo od začetka do konca (vključno s pranjem rok), brez da bi ga odložila. Lahko kuham, sesam in vse počistim, medtem ko je dojenček nameščen na svojem priljubljenem mestu, medtem pa se moj malček odlepi in prihaja nazaj po stiske, objeme in pogovor.
Zato ju bom še naprej držala ob sebi na bokih. Nosila ju bom, kakor koli že. Dala v nosilko, kengurujčka ali nahrbtnik, če bo treba. Vedno ju bom dvignila, ko me bosta prosila, vse dokler ne bosta želela več, ker nekega dne me ne bosta več prosila.
Ko me bosta prenehala prositi, bom vedela, da je moje delo opravljeno. Upam, da se to ne bo zgodilo, dokler ne bosta zrasla in se odselila in imela svoje otroke, ki bodo zahtevali nenehno pozornost. In upam, da bosta moja fanta vedela iz izkušenj, kako zadovoljiti potrebe njunih otrok.
O, samo sekundo … Čutim male prstke, da me cukajo za hlačnico. Nekdo bi se rad stisnil k meni in drugi želi, da ga nosim, ker pač lahko.
Se opravičujem, ampak zdaj grem razvajat svoje otroke.