Zakaj starši tako trpimo in nas zaboli v srcu, ko se otroci prepirajo?

Danes dobro razumem, zakaj se otroci prepirajo med sabo. Tudi mojim dekletom znam bolje pomagati kot sem znala včasih. Zaradi prepirov jih nikoli ne kaznujem, ampak jih učim, kako spore pozitivno reševati. Vendar ni bilo vedno tako. Tudi meni je bilo zelo hudo pri srcu, ko sta bili kdaj ljubosumni, ali sta se sredi igre kar naenkrat sprli, izbruhnili v jok in bes. Če se je to zgodilo pred drugimi ljudmi, sem bila še bolj v stresu in res mi ni bilo jasno, kako je mogoče, da se to dogaja, ko pa sta se še malo pred tem super razumeli, se smejali, imeli radi, takoj nato pa sta lahko bili do konca skregani. Velikokrat nisem znala drugega kot razsoditi, katera ima prav in katera ne in zagroziti z odvzemom igrače, če ne bosta takoj nehali. In čeprav sem se zaradi takšnega razmišljanja in ravnanja na koncu počutila še bolj krivo, žalostno in zaskrbljeno, nisem znala drugače. Spraševala sem se, ali mora biti starševstvo res tako težko in ali res ne obstaja nihče, ki bi poznal rešitev in mi pomagal? Prav to spraševanje mi je na pot pripeljalo ljudi, ki so postali tudi moji učitelji o novodobni vzgoji. Zelo sem hvaležna, da so mi moji mentorji pokazali drugačne načine, kako lahko starši otrokom pomagamo in da danes lahko to znanje delim z vami starši.

Zakaj starši tako trpimo in nas zaboli v srcu, ko se otroci prepirajo?
Zakaj starši tako trpimo in nas zaboli v srcu, ko se otroci prepirajo? Stara vzgoja nas je učila, da prepiri, jok in izbruhi besa niso zdravi in so neprimerni. Zaradi starih pristopov starši nosimo v svojih možganih sliko otrok, ki se lepo razumejo, imajo radi, delijo svoje igrače in počnejo same lepe stvari. Novi pristopi, ki jih učim v moji šoli, pa govorijo o tem, da za vsakim obnašanjem obstaja razlog. Če je otrok sit in srečen, se starši ne vprašamo, kaj je razlog, da se otrok tako lepo obnaša? Razlog je ta, da ima otrok zadovoljeno potrebo po hrani in to povzroči, da se dobro počuti in lepo vede. Če pa otrok udari bratca ali sestrico, se za njegovim obnašanjem prav tako skriva razlog, to je nezadovoljena potreba. Morda občuti ljubosumje, ker si želi več povezanosti s svojim staršem. Stara vzgoja nas uči, da ko se otrok grdo obnaša, smo starši dobri samo, če postanemo kruti, kaznujemo, grozimo, se postavimo na stran enega, sodimo in delimo nasvete kaj je prav in kaj narobe, vendar tako otrokom ne moremo pomagati – še posebej ne na dolgi rok. Če otrokom ne pomagamo zadovoljiti njihovih potreb in predelati slabih čustev, kot so prestrašenost, frustracije, jeza, žalosti in izgube, se to kopiči v njih in krog slabega vedenje se ne more prekiniti.

Kaj lahko naredimo starši, da se otroci povrnejo v svojo pravo naravo, kar pomeni da postanejo spet razumevajoči, skrbni in sodelovalni s svojimi bratci ali sestricami? Otroci potrebujejo vodstvo odraslega, ki pa ni ukazovanje, vsiljevanje rešitev, obračanje glave stran kot da ničesar ne vidimo, ampak da njihova čustva, misli in potrebe vzamemo resno in jih učimo, kako na pozitiven način konflikte sami reševati. Otrokom postavimo spoštljivo in odločno mejo in se ne postavimo na nobeno stran.

Nevroznanost je dokazala, da nosimo v sebi zrcalne nevrone, ki povzročijo, da se dobrih ali slabih čustev tako rekoč nalezemo. Zaradi naših zrcalnih nevronov občutimo to, kar občutijo drugi in to v našem telesu sproži enaka čustva. Če se starši slabo počutimo in smo sami prestrašeni, otrokom v resnici ne moremo pomagati. Koristno je, da se vsi najprej pomirimo in si vzamemo čas za samorefleksijo. V navalu čustev otroku ne moremo pomagati, tako da mu z logiko povemo, da se mora do bratca ali sestrice lepo obnašati in se samo opravičiti. Morda bo to delovalo za kratek čas, ampak na daljši rok se ne bo obneslo. Četudi smo se z logiko trudili povedati otroku, da ne sme žaliti ali udariti, bodo nepredelana čustva prevladala in iskala svoj izhod. Tudi odrasli se moramo naučiti, kako sprostiti žalost, ljubosumje, jezo, poiskati konstruktivne rešitve in otrokom pomagati, da ponovno najdejo svojo pravo sočutno, skrbno in sodelovalno naravo.

Ker je to široka in zahtevna tema, se o tem lahko več poučite v moji šoli za pozitivno starševstvo.

Napisala: Klara Bajec, svetovalka in certificirana trenerka za pozitivno vzgojo in starševstvo

Klara Bajec

Klara Bajec

Sem mama dveh deklic starih 7 in 8 let, podjetnica, svetovalka in certificirana trenerka za pozitivno vzgojo in starševstvo, praktik in mojster nevrolingvističnega programiranja, inštruktorica osnov Zakona privlačnosti, mojster investiranja in coach za vodenje osebnih financ. Na podlagi dolgoletnega izobraževanja in izkušenj z lastnimi otroki sem razvila veliko preprostih, vendar učinkovitih pristopov, ki brez večjega stresa resnično delujejo.

Več o meni lahko preberete na FB strani Pozitivna vzgoja in starševstvo, kjer mi lahko tudi pišete.
Klara Bajec
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor