Potovanje v svet učenja

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Potovanje v svet učenja

Letos gre pa zares!«
»Tokrat se pa reees začnem učiti sproti!«
»To leto pa se bom trudil-a za boljše ocene!«
»To šolsko leto pa ne bom čakal-a na prvi test!«
In tako naprej …

Odločitve, ki jih sprejemamo v začetku septembra … otroci, najstniki, dijaki … in skupaj z njimi tudi starši. Odločitve so koristne, dobrodošle, zaželjene … a pogosto kaj kmalu ‘padejo v vodo’, če so preveč ohlapne in splošne. Ne glede na to, kje in kako bomo doživljali učenje, ima le-to svoj začetek in seveda nadaljevanje. Ko smo se odločili, da ‘nekaj’ spremenimo pri učenju doma, je to le začetek.

Učni cilji – zakaj bi postavljali učne cilje?

Česarkoli se lotimo, vedno imamo v mislih cilj oz. rezultat, ki si ga želimo. Ste se zalotili, da ob koncu avgusta (že skoraj nezavedno) postavljamo želje in cilje za prihajajoče šolsko leto?

Jaz sem sprva pogovore o učenju in načrtih prihajajočega šolskega leta načenjala popolnoma nenačrtno, dokler nisem ugotovila, da so ti pogovori zelo koristni. Ne samo, da misli usmerimo na šolo, pouk in učenje (ki so popolno nasprotje večinoma brezdelnim počitnicam), ampak tudi šolsko leto začnemo z neko vizijo, ki ji potem sledimo in/ali jo po potrebi spreminjamo. Ponavadi naše pogovore začnem z vprašanji kot so:

  • kaj se je v lanskem šolskem letu izkazalo za dobro/uspešno in bi bilo koristno upoštevati tudi letos?
  • Kaj ni bilo koristno in bi želela spremeniti?
  • Koliko želiš, da se jaz vključujem v tvoje šolsko delo?
  • Pri katerih predmetih želiš več moje pomoči in pri katerih manj?
  • In seveda, med drugim postavim tudi vprašanje … zakaj se učiš, zakaj delaš domače naloge?

Potrebno je namreč vedeti zakaj se učimo. Ali se uči zato, da bo več znal, zato, da bomo starši zadovoljni, zato, da ima dobre ocene, zato, ker želi priti na določeno srednjo šolo, zato, ker želi prvo konferenco zaključiti pozitivno, itd. Iskrenost do sebe je ključnega pomena in olajša postavljanje cilja, ki mu potem sledimo. Naš cilj je lahko konec šolskega leta, konec prve konference ali le za nekaj mesecev. Če ciljev še nismo vajeni postavljati lahko začnemo z enim mesecem. Cilj meseca je lahko, da ima narejene domače naloge, da vsak dan pripravi torbico, da pri določenem predmetu naredi izpiske ipd.

Spremljajmo in pohvalimo vsak napredek ter se zavedajmo, da sprememba navad ne pride čez noč.

V pomoč pri postavljanju cilja, pa je lahko naslednje:

  • … si predstavljamo, da je danes zadnji dan meseca/1. konference/šolskega leta – kakšen želi, da bi bil ta dan (vizualizacija)?
  •  … zdaj pa potujemo nazaj in premislimo, kaj bi morali narediti, da bi dosegli naše želje.

Na tej točki zapišimo, kaj je tisto, kar menimo, da bi morali narediti: boljša organizacija, poiskati motivacijo za učenje, se učiti več, se naučiti tehnik učenja, poiskati način, kako se spraviti k učenju …

Čim bolj bo cilj osebno pomemben in čim bolj bodo tudi koraki do cilja osebno pomembni, lažje mu bo slediti. Za vsak dosežen rezultat (dober ali slab) pa se ustavimo in poglejmo, kaj je pripeljalo do rezultata.

Učenje kot projekt?

Na učenje lahko pogledamo kot na projekt, ki naj bi ga opravili kar se da dobro in uspešno. Projekti nas pravzaprav spremljajo vse življenje, (ne)uspešen rezultat pa je odvisen tudi od samega načrtovanja.

Načrtovanje učenja je področje, pri katerem je večina otrok izredno šibkih. To je veščina, ki je naučena in jo bolj ali manj ponotranjimo. Višje ko gremo po izobraževalni lestvici, večja sposobnost organizacije se od nas pričakuje. Zadnja leta pa opažam, da se zahteve po načrtovanju učenja pomikajo v nižje razrede in kmalu že od 9-letnikov (morda nenamerno) zahtevamo znanje načrtovanja in planiranja svojega dela in prostega časa.

Prioriteta otrok v prvi, drugi in deloma tudi tretji triadi je v igri (s prijatelji), gibanju, športu ipd. in ne v učenju in domačih nalogah. Prednost domačih nalog je v njihovi vsakodnevnosti in prej ali slej postanejo rutina, kar za učenje učne snovi ne moremo trditi. Ena od prvih odločitev z začetkom novega šolskega leta je sprememba v kampanjskosti učenja.
»Učil se bom sproti!«

Seveda je to veliko lažje reči kot storiti. Kljub temu, da imamo več načinov sprotnega učenja, se kampanjskemu učenju ne bomo izognili.

Pri mojih deklinah vsako leto doživim vsaj en pozabljen test, ki ni bil zapisan na koledar. Osebno tak dogodek sprejemam kot posebno izkušnjo, ki jo otrok (mora) doživeti. Če pogledamo svoje življenje in delo smo velikokrat postavljeni v situacije, ko časa za načrtovanje ‘projekta’ ni ravno dovolj … in delamo, lovimo zadnje trenutke. Občasno smo tudi odrasli ‘kampanjci’.

Ko se je prvič zgodil tak dogodek (pozabljen test, ki naj bi ga pisali naslednji dan), sem se ugriznila v jezik in se zavestno odpovedala pridigi. Bi le-ta dejansko koristila? Menim, da ne.

Do sedaj se je (vsaj pri meni) izkazalo kot koristno, da pokažem, kaj pa LAHKO naredi v zadnjih trenutkih. Morda ocena ne bo takšna kot si jo želi, a tudi to je izkušnja, ki mora biti otroku lastna.
Odrasli imamo sposobnost predvidevanja, otroci ne. Učijo se iz lastnih izkušenj in napak. Tudi slaba organizacija je izkušnja iz katere se lahko na-uči, da si naslednjič bolje organizira čas za učenje. Glede na starost in potrebe otroka pa presodimo o naši pomoči. V nižjih razredih bo te pomoči nekoliko več, ko se šele spoznavajo z metodami načrtovanja.

Pri tem je zelo pomembno, da v tedenske ali mesečne koledarje datume testov vpisuje otrok. Mi lahko preverimo, da kak datum ni spregledan, a vpisovanje je naloga otroka.

Če ima možnost napovedanega ustnega ocenjevanja, mu pomagamo pravilno razporediti datume, da si ocenjevanja sledijo čim bolj »lahkotno«. Predvsem se želimo izogniti temu, da bi bil na isti dan ocenjen iz več predmetov. Iz tega vidika se mesečni koledar izkaže za bolj uporabnega kot tedenski ali celo letni, saj omogoča dober pregled nad šolskim dogajanjem. Ko so datumi zapisani, takrat šele se začne načrtovanje … Ni dovolj le to, da otrok ve, kdaj ima pisni test iz biologije, zelo pomembno je, da si učenje načrtuje tako, da bo imel dovolj časa za obdelavo (učenje) snovi in ponavljanje.

  • S post-it listki si lahko označi količino snovi.
  • Prebere glavne naslove in podnaslove.
  • Potem pa si naredi okviren načrt: koliko strani moram obdelati do testa? Koliko strani lahko obdelam v enem dnevu? Se bom učil vsak dan ali ne? Koliko ur bom posvetil učenju? Je učna snov zame težka ali lahka?

Na tak način dobi vpogled v količino snovi, ki jo mora predelati in koliko dni prej se mora začeti učiti. Na koledarju si označi dneve učenja in postopoma prevzema odgovornost za svoje učenje in rezultate.

Hitro ponavljanje za sprotno učenje

Za hitro ponavljanje je pomembno, da ga izvajamo dnevno in da ne vzame veliko časa. Če je ponavljanje učne snovi predolgo, namreč otrok dobi odpor do ponavljanja snovi tistega dne, če ve, da mora narediti še nalogo za tri predmete. Raje izpusti ponavljanje in se loti naloge. Tudi to je način ponavljanja, vendar največkrat treh glavnih predmetov. Ostali predmeti zlahka ostanejo v ozadju. In pogosto je ravno v teh predmetih težava, ker so na urniku le dvakrat ali celo enkrat v tednu. Pogosto se tudi dogaja, da pozabijo, kaj je bila tematika prve šolske ure.

Hitro ponavljanje in tudi način sprotnega učenja lahko preizkusite na naslednji način: v mislih naj potuje po predmetih, ki so jih imeli na urniku, od prve do zadnje ure (ali mešano, saj vrstni red niti ni tako pomemben). Na prazen list naj za vsak predmet zapiše/nariše kakšna je bila tematika tiste ure. S čim manj povedmi, še najbolje v nekaj ključnih besedah. Tako si prikliče vsako uro tistega dopoldneva in že z eno besedo (ki je ključna misel) sproži asociacije na naslednje podatke, ki so jih omenili pri uri. Ni pa potrebno, da vse podatke zapiše. Bistveno je, da se spomni in na ta način ostane v »toku« učne snovi.

Hitro ponavljanje lahko izvajamo ob zaprtem zvezku, kjer možgane še bolj spodbudimo, da se ‘spomnijo’. Ključne misli pa lahko zapišemo na samolepilni listek, ki ga zalepimo v zvezek ob učni snovi.

Verjamete, da na tak način že ustvarjamo mini zapiske, ki bodo prva pomoč in osnova za tisto ‘pravo učenje’, ko imamo pred seboj določen datum.

Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.
Lea Cerin
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.

Dodaj odgovor