Samostojni otroci so srečnejši
Ni vsaka pomoč zares koristna
Obstajajo matere in očetje, ki zelo razvajajo svoje otroke, ki jim želijo v vsem ustreči, toliko kot lahko, sinovom in hčerkam izpolnijo vsako željo, želijo jim življenje narediti srečnejše, lažje in bolj izpolnjeno. Mnogi od njih so kot otroci izkusili težave in trpljenje, primanjkovalo jim je ljubezni, varnosti, razumevanja in podpore in zdaj imajo samo eno željo – da je njihovim otrokom bolje. Vendar pa obstajajo tudi tisti starši, za katere je bilo v njihovem otroštvu preveč poskrbljeno, so bili preveč zaščiteni in razvajeni in so od svojih otrok naredili nemočne in nesposobne ljudi.
Vse se tako hitro dogaja: vstopimo v zvezo in hrepenimo po otrocih. Obljubljamo, da bomo otrokom dali vso ljubezen, da bodo rasli v krasnem okolju, mislimo, da bo vse dobro in izpolnjeni smo z velikim upanjem in radostjo.
Potem pa na svet pridejo otroci. Neopazno postanejo središče družine in od nas zahtevajo vse. In že od samega začetka ne gre tako lahko, kot smo o tem sanjarili. Ni lahko, vsej ljubezni navkljub! Postanemo malodušni, nemočni. Ko pa slišimo, da gre prijateljici iz fitness kluba vzgoja otrok tako lahko od rok – o tem pravi vedno, ko po treningu gremo na kavo – se počutimo še bolj bedno. Ne moremo več prenesti take situacije. Kot tudi vseh tistih lepih mam z otroškega igrišča, za katere se zdi, da imajo z lahkoto vse pod nadzorom. Ne zmoremo si priznati, da imamo težave. Mi tega enostavno ne zmoremo!
Zdi se, da so matere pri vzgoji otrok pogosto osamljene, počutijo se nesposobne in razočarane. Kaj, hudiča, delam narobe? Kako naj se spopademo s to odgovorno nalogo – to je največji izziv, ki obstaja! Na to človek enostavno ni pripravljen.
Mati nam na tečaju pravi:
“Ko je najina hči prišla na svet, sem bila navdušena nad tem nepojmljivim življenjskim čudežem. Lahko sem ure in ure sedela in opazovala to majceno bitje, ki sva ga ustvarila. In vedela sem: najinemu otroku bo dobro. Ta moj zaklad bom pazila kot kapljo vode na dlani! Vse bom naredila, da bo srečna. In tudi naredila sem vse! Od začetka sem ji izpolnjevala vsako željo in na to trošila ogromno energije. Minilo je več mesecev, dokler nisem opazila, da ima naša mala deklica nadzor nad mano, da je nervozna in da me je popolnoma okupirala. Spraševala sem se, kaj delam narobe, odrekla sem se sebi in svojim željam, da bi zadovoljila njene potrebe. Zdaj ima najina hči štiri leta. Joka od jutra do večera, nikoli se ne želi igrati sama in to je nevzdržno. Najin zakon trpi zaradi tega, moj mož pa veliko časa preživi izven doma. Mislim, da sem najinega otroka preveč razvadila in tako sem uničila vse, kar sem imela!”
Svoje otroke imamo neizmerno radi. Vendar pa naša predanost ni vedno dovolj. Ker morajo otroci pri odraščanju obvladati potrebne veščine, da bi zrasli v močne ljudi, ki se bodo znali znajti v tem svetu. Za starše je to dolgotrajen in pogosto zahteven boj, če ne celo najodgovornejša naloga, ki jo morajo opraviti, kar je zagotovo težje in zahtevnejše delo od univerzitetnega študija!
Veliko staršev svojim otrokom umika celo najmanjše ovire s poti in jih želi obvarovati pred življenjskimi težavami. Pomagajo svojim otrokom kolikor lahko, jih nesebično osvobajajo vsakega bremena, se neprestano trudijo, da bi jim izpolnili vsako željo, samo da je otrokom dobro. Veliko staršev je, ki se tako namučijo okoli svojega otroka, da pripeljejo sebe do fizične in psihične izčrpanosti. Vendar pa je otrok še vedno nezadovoljen, nejevoljen in nenasiten pri svojih zahtevah.
“Moja petletna Regula se ne zna igrati. Vedno je privita obme in me sprašuje, s čim bi se lahko ukvarjala. Ko pa ji nekaj predlagam, moje predloge zavrača. Regula enostavno ni zainteresirana za nič. Neprestano me izziva in želi, da ves čas samo njej posvečam. Če pa ne izpolnim njenih zahtev, nastane pekel: izziva me s svojo nedostojnostjo, zliva sirup po tleh, meče škatlico z biseri po stopnicah in kriči, da se bom spet morala potruditi, da jih poberem. Včasih se med hranjenjem namerno umaže, samo da bi jo morala ponovno preobleči. Regula se noče sama obleči. Nikoli si ni sama obula copat. A ko sama tega nočem narediti namesto nje, nastane kaos! Jaz se tako ponovno sprijaznim s situacijo in to naredim zaradi ljubega miru v hiši ali, bolje rečeno, ker ne morem več prenašati njenega izpada. Nimam več živcev in moči! Zaradi tako grozljivih scen si včasih želim, da je nikoli ne bi rodila.”