Proces žalovanja
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Odkar živim v eni izmed najbolj potresno aktivnih držav na svetu, mi je izjemno blizu metafora potresa s katero Georgina González opiše naše odzive ob izgubi. Ko le-ta (izguba oz. potres) »udari« in še posebej kadar je nepričakovana, imamo občutek, da smo izgubili kontrolo. Ničesar ne razumemo, ne vemo česa se sploh lahko oprimemo, saj se je svet kot smo ga poznali sesul. Doživljamo kot, da ni ničesar več pred nami …
Od čustvene intenzivnosti lahko pride do šoka, otopelosti, zanikanja, saj nas psiha skuša zaščititi pred vso bolečino, ki bi lahko prišla na dan.
In takrat najprej rabimo zaščito. Poiskati varnost, oz. nekaj – nekoga poznanega … da lahko sprejmemo in resnično integriramo kaj se je sploh zgodilo, potrebujemo sočutno skrb in nežnost skupnosti, ki nas nosi.
Potem ko si nekoliko opomoremo, se vrnemo nazaj, pogledamo kaj je tisto vredno kar je ostalo, kaj se je poškodovalo, kaj moramo spustiti. Šele nato lahko pričnemo čiščenjem »črepinj«, poslavljanjem in novo gradnjo. Ne moremo zgraditi na novo, ne da bi dopustili, da najprej zagledamo kaos in ga sprejmemo. In podobno je v čustvenem procesu. Potrebno je iti skozi kaos in vrtince vseh čustev in občutkov, da lahko zares zgradimo nekaj novega.
Živeti kot, da se ni nič zgodilo je kot, da bi hodili po črepinjah, živeli v hiši/ stanovanju, polnim poškodovanih predmetov, ki nas znova in znova ranijo in skušali živeti »normalno«, kar je seveda nemogoče. Čeprav bi se skušali izogniti bolečini ob izogibanju žalovanja, bi se vsak dan na tisoče načinov na novo ranili.
Nekateri avtorji govorijo o fazah žalovanja, ki naj bi bile zaznamovane s posameznimi čustvi (1. šok in zanikanje, 2. jeza, 3. pogajanje, 4. žalost, 5. sprejetje). Pri tem linearnem pogledu na žalovanje imamo lahko hitro občutek, da obstaja vrstni red in da določenih čustev ne smemo več doživljati v kasnejših obdobjih – kar pa ni res.
.
Tako se mi zdi bolj smiselno govoriti o žalovanju kot o spiralnem procesu, kjer se enako čustvo prebuja v različnih obdobjih. Prav tako pa lahko doživljamo tudi »pretakanje« čustev. Predvsem na začetku žalovanja se ta čustva pogosto menjajo z noro hitrostjo v samo nekaj minutah, pa tudi kasneje je prisotnost različnih in celo nasprotujočih si čustev nekaj povsem normalnega. To ne pomeni, da je z nami nekaj narobe, ali da nismo v procesu žalovanja prav nič napredovali.
Kot sem omenila v prejšnjem prispevku, je žalovanje oz. integriranje izgube v naše življenje aktiven proces in delo, ki je lahko izjemno utrujajoče, tako v psihičnem kot fizičnem smislu. Skozi ta proces naj bi dosegli različne naloge, ki jih William Worden definira kot:
- Sprejeti resničnosti izgube (pri tem nam pomagajo različni obredi, rituali, simbolna dejanja, ki zaznamujejo zaključek, prehod v drugo obdobje …).
- Procesiranje bolečine (ko si damo dovoljenje za doživljanje in izražanje vsega kar se prebuja in se v tem sprejmemo: naj bo to žalost, jeza, krivda, strah, sram …).
- Sprejetje novega sveta, v katerem ljubljene (osebe) oz. tega kar smo izgubili ni več.
- V primeru fizične smrti poiskati povezanost, ki traja (načine kako ostati povezani z ljubljeno osebo, ki je umrla, kako jo nositi v svojem srcu, a hkrati nadaljevati z življenjem in najti v njem novo mesto in smisel).
Ne glede na vse povedano, pa se je potrebno zavedati, da obstaja toliko žalovanj kot je oseb. Vsak od nas ima svojo edinstveno pot, svoj način in svoj ritem, ki si zasluži, da se ga spoštuje. Ta pot je namreč nekaj svetega.
Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca.
Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok.
Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram.
Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.
- Žalovanje – ko damo prostor bolečini - 28. 10. 2021
- Proces žalovanja - 28. 10. 2021
- Kaj je žalovanje in zakaj je pomembno? - 28. 10. 2021
