Deset sporočil, ki jih otrok potrebuje od starša

deset-sporocil-ki-jih-otrok-potrebuje-od-starsa

Piše mag. Ana Bešter Bertoncelj

Starši si želimo, da bi otroci odrasli v samostojne, samozavestne, stabilne in ljubeče otroke, ki se znajdejo v hitro spreminjajočem svetu. Nudimo jim marsikaj, pogosto pa zgrešimo temelj, na katerem vse našteto sploh lahko zraste. Če želimo otroku dati temelje, da vse to lahko postane, potem se mora ob nas počutiti varno, v celoti sprejeto, zaželeno, pomembno in ljubljeno. Zato od nas potrebuje, da mu z besedami in neverbalno sporočamo 10 sporočil: varno je, tukaj sem zate, sprejemam te v celoti, vidim te, dobrodošel si, zaželjen si, pomemben si, zmoreš, lahko se pokažeš in rada te imam.

Varno je

Otrok ima velikokrat občutek, da zanj svet ni varen in da mi zanj nismo varni. Kadar je otrok razburjen in se težko pomiri, mu lahko pomaga naša umirjena prisotnost in besede »Varno je.« Velikokrat namesto »Vse je redu.«, »Nič ni narobe.«, »Nehaj jokati.« ali »Saj ni nič hudega.« veliko bolje delujejo besede »varno je.« Na ta način bo otrok dobil občutek, da nevaren svet okoli njega postaja varen, kar mu bo omogočilo, da se bo lahko pomiril.

Tukaj sem zate

Namesto »Vse je redu.«, »Nič ni narobe.«, »Nehaj jokati.« ali »Saj ni nič hudega.« lahko uporabite tudi besede »tukaj sem zate.« Tudi te besede oziroma to sporočilo je izredno močno, saj otroku daje občutek, da ni sam, da si tukaj zanj. Kar zanj pomeni varnost.

Sprejemam te

Sporočilo »sprejemam te v celoti« je izredno pomembno, vendar v vsakodnevnem življenju otrok žal dobi ogromno ravno nasprotnih sporočil. Področij ne sprejemanja je več (čustva, občutki, mišljenje, delovanje), jaz se bom osredotočila le na nekatere. Otroka sprejemamo, ko je nasmejan in dobre volje. Ko joka in mu je težko, ga hitro utišamo in skušamo zamotiti, ker je nam težko, če je otrok nesrečen, nemiren, jokajoč. Tudi tukaj lahko uporabimo besede, kot so »Varno je.«, »Tukaj sem zate.« in »Lahko jokaš/lahko poveš/lahko se izraziš/lahko si slabe volje.« To ni enako kot vse lahko razbiješ, nobene meje ti ne bom postavila! To pomeni zgolj to, da otrok lahko začuti, kar čuti, da to lahko z menoj podeli in da jaz kot starš to lahko sprejmem.

Vidim te

Otrok potrebuje, da ga starš vidi, da ga zares uzre. Kajti šele potem lahko otrok začuti sam sebe, lahko vidi sam sebe, lahko obstaja. Otrok zato išče mnogo načinov, kako starša povabiti v ta stik. Ko se pelje po toboganu, pokliče »Mami, mami!« Mamica pa namesto »vidim te!« največkrat reče »Pazi padel boš.« Otrok prinese mamici pokazati risbico (kar pravzaprav pomeni »Poglej, kaj sem naredil oziroma poglej mene«) in namesto, da bi mamica rekla »Vidim te. Povej mi, kaj si narisal, kako si se izrazil.«, ona reče »Zakaj pa nisi bolj lepo pobarval hiše?«.

Dobrodošel si, vesela sem, da si

Izredno pomembno je, kako se zjutraj poslovimo in kako se popoldan spet srečamo. Največkrat starši hitimo in si niti ne vzamemo časa, da bi se z otrokom zares srečali. Pa ni treba veliko. Ko se vidimo, mu lahko samo rečemo »Vesela sem te.«, ali »Vesela sem, da te vidim.« Če ga očka pripelje domov, pa mu lahko rečemo »Dobrodošel doma.« To bo do srca seglo tudi očku, če boš to sporočilo rekla tudi njemu.

Zaželjen si

Občutek zaželenosti je za otroka izredno pomembno. Ko otroku pripoveduješ o tem, kako si zanosila, kako sta bila takrat z očkom srečna (ne glede na to, kako sta zdaj), kako si ga težko pričakovala, kako srečna si bila, ko se je rodil, … daje otroku občutek, da je bil zaželen. Otroku nikoli ne reci, da ti je žal, da se je rodil!!! Ni otrokova krivda, da je na tem svetu.

Pomemben si mi

Otroci cvetijo, če imajo občutek, da so pomembni, da njihovo mnenje šteje, da tudi oni nekaj veljajo. Mi smo njim cel svet in smo jim pomembni in tudi oni želijo, da so oni pomembni nam. Kadar otrok kaj dobrega naredi, ga pohvali. Pa ne samo z besedo »Priden si.«. Namesto tega raje uporabi besede »Hvala, ker si to naredil. Pomemben si.« S tem si otrok lahko gradi občutek lastne vrednosti.

Zmoreš

Starši si želimo, da bi bili otroci samostojni, hkrati pa jim že od rojstva neprestano dajemo sporočila, da ne zmorejo, da ne znajo, da jim ne bo uspelo. Ko se boste naslednjič ujeli, da bi otroku rekli »Pazi padel boš.« ali »Premajhen si še.« ali »Tega še ne znaš/ne zmoreš.« ali »Ne bo ti uspelo.«, pojdite h njemu, pomagajte mu glede na njegovo starost in zmožnosti in mu recite »zmoreš!« In potem skupaj naredita tisto, kar sicer ne bi.

Lahko pokažeš sebe (svojo živost/jezo/žalost/strah/svoje mnenje)

Ko boste otroku naslednjič želeli reči, naj manj kriči, manj govori, naj ne bo žalosten, naj ga ne bo strah, naj ne govori tistega, kar razmišlja, … se ugriznite v jezik. Namesto tega mu recite: »zanimaš me« ali »povej mi več.« Če je zate preglasen, prejokav, preveč prestrašen, pa bodi iskrena in mu reci. JAZ v tem trenutku ne morem zdržati tvoje živosti/jeze/joka/strahov. Prosim, če lahko nehaš. Na ta način bo otrok dobil sporočilo, da ti trenutno nečesa ne zmoreš in si mu postavila svojo mejo. Kar je zelo drugače od tega, da je z njim nekaj narobe.

Rada te imam

Včasih je veljalo prepričanje, da se bo otrok pokvaril, če ga bomo pohvalili in mu povedali, da ga imamo radi. Mnogi odrasli še danes ne zmorejo reči rad te imam, mnogi pa tega (tudi če jim kdo reče) ne uspejo zares sprejeti. Povej otroku, da ga imaš rada. Objemi ga in mu vsak dan zašepetaj na uho »rada te imam«. Samo eno mamico ima, naj bo ljubeča.

Vsa sporočila otroku dnevno sporočaš preko svojih gest, preko tona glasu, preko dotika, stika, svojega vedenja in celotne neverbalne komunikacije. Vsa ta sporočila pa mu lahko poveš tudi z besedami! Ker si predstavljam, da je za mnoge vse to tuje, si izberi eno sporočilo in ga ta teden zavestno 3x na glas povej svojemu otroku. Opazuj, kako je tebi s tem sporočilom. Si ti varna? Imaš občutek, da si sprejeta, zaželena, da se lahko izraziš? Ozavesti tista sporočila, ki jih nisi prejela od svojih staršev in začni počasi to spreminjati pri svojem otroku. Zmoreš!

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj

Latest posts by Ana Bešter Bertoncelj (see all)

Ocena:
[Skupaj: 7 povprečno: 4.3]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor