Kaj je čustvena pismenost?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Kaj je čustvena pismenost?

Piše Maja Koren Kocjančič

Čustvena pismenost nam pomaga pri prepoznavanju lastnih čustev, vedenj in prepričanj, kar nam omogoča tudi lažje razumevanje sogovornika ter tako pomembno prispeva k učinkoviti in jasni – asertivni komunikaciji. 

Primer čustvene pismenosti

Čustvena pismenost pomeni, da razumem, zakaj občutim jezo, ko otrok naredi ali reče, nekaj kar mi ni všeč oziroma se mi ne zdi prav, in se zavedam, da imam možnost izbire svoje reakcije v zvezi s tem. Lahko spoštljivo rečem, da tega ne dovolim in da naj preneha. Lahko začnem kričati in stopnjevati svoj glas. Lahko ne rečem ničesar. Lahko začnem pogojevati itd.

V odzivanju na neko čustvo torej ni »avtomatizma«, saj ko začutim neko čustvo, izberem svojo reakcijo, četudi se to v praksi dogaja zelo hitro. Razliko med čustvom in reakcijo v zvezi z njim si najlažje predstavljamo na primeru jeze, ki jo začutimo v zvezi s tem, kaj je rekel nadrejeni na sestanku. Začutim jezo, a je ne izrazim, ker vem, da to takrat ne bi bilo ustrezno. Ko začutim jezo v zvezi s tem, kaj je rekel otrok pa jo izrazim.

„Biti emocionalno pismen pomeni, da občutimo čustva, da vemo, katera čustva so to in kako močna so, pa tudi da vemo, kaj jih v nas in v drugih ljudeh povzroča. Naučili smo se, kako, kdaj in kje jih izražamo in kako jih nadziramo. Vemo, kako čustva vplivajo na druge, in sprejemamo odgovornost za njihov učinek.“ (Steiner,1984)

Čustvena pismenost na primeru zgodbe

Za lažje razumevanje pomena čustvene pismenosti objavljam zgodbo klientke, s katero sva delali na sprejemanju in izražanju jeze.

V preteklosti sem jezo do moža izražala glasno in kritično, kar je bil povod za najine številne konflikte. Tudi do hčere sem bila preglasna, ko sem občutila jezo ali takrat, ko je bila ona jezna ter sem se zato počutila krivo. Pot do sem je bila dolga. Še delam napake. Še vedno se učim. A dojela sem, da ne morem vplivati na čustvo (jezo), ampak na to, kako ga izrazim. In tukaj je moja moč. Pravico imam biti jezna! A pomembno je, kako to izrazim, da ostanejo moji odnosi z bližnjimi spoštljivi in varni.

 ZGODBA KLIENTKE: učenje čustvene pismenosti

Ko se zjutraj zbudim in pogledam na uro, me skoraj kap: 7.30. Zamudila bom na sestanek in hči v vrtec! Kako je lahko mož tako brezobziren, da me ne pokliče kot sva se dogovorila in me zbudi, saj je že zgodaj odšel v službo? Jezna sem, da kar piham skozi nos! »Za vse sem sama!« mi gre skozi misli. Uprem se misli, da bi ga poklicala in nahrulila … saj vem, da ima gotovo nek razlog, da ni poklical.

Panično skočim iz postelje in se na hitro uredim, pošljem sporočilo in prestavim sestanek za eno uro ter zbudim hčerko, ki še trdno spi. Začne se moje nestrpno preganjanje, da sva pozni za vrtec in njena jeza ob tem, saj je še povsem zaspana. Bolj ko sem nejevoljna in nemirna ter začnem povzdigovati glas in postavljati kazni v smislu« če takoj ne oblečeš hlač, boš zvečer brez risanke!«, večji je njen odpor. Tudi sama začne glasno izražati jezo kot se to pač počne pri treh letih in izmenično leži na tleh in brca naokoli, ker se noče obleči ali jokajoče išče zajčka. Hlače, ki sem jih pripravila »niso prave«, nikjer ne najdeva njenega zelenega zajčka, mleko je prehladno ipd.

Ko jo objamem in stisnem k sebi, kar izdihne in takrat se končno zavem, da potrebujem zavoro. Tako preprosto je to – priznam si, da sem jezna, ker sem zaspala, ne zato, ker se triletni otrok ne obleče hitro in spretno. Jezna sem nase, ker nisem slišala budilke in sem zaspala. Jezna sem na moža, ker me je pozabil poklicati. In hčerkica nima prav nič s tem! Jaz sem vstala prepozno in moja odgovornost je, da to rešim. »Oprosti, ker sem te preganjala. Zaspala sem in se mi mudi v službo.« In hčerkica me pogleda in vpraša: »Kaj pa je narobe z budilko? Ali baterija ne dela? Jo bova z očijem popravila!« Kar na jok mi gre od njene otroške iskrenosti in topline.

A v tistem jutru sem se še enkrat spotaknila. Nazadnje nama le uspe priti do vrtca, kjer pa ne najdem parkirišča in spet izrazim jezo na neustrezen način ter zahupam avtomobilu pred mano, ki se ne premakne. Nato ugotovim, da je to njena nova vzgojiteljica. Ko hči obuje copatke, ugotovi, da nisem vzela njenega nahrbtnika z oblačili za preobleči in začne močno jokati in se me oklepa okoli nog. Obljubim ji, da ga grem iskat domov in jo pospremim do igralnice in ji zaželim lep dan. Reče mi »Mami, saj sva prijateljici, a ne?« Tudi meni gre kar na jok. Kako tenkočutno je to moje malo bitje? Objamem jo in ji dam lupčka. »Seveda sva! Čudovita punca si. Rada te imam!«

Ko pridem iz vrtca do avtomobila dobim sporočilo od moža »Res mi je žal, da nisem poklical, še vedno sem na sestanku. Obema pošiljam velik objem in zvezdice!«

Hvaležna sem si, da sem se zbrala in ostala spoštljiva do oseb, ki mi v življenju pomenita največ. Da sem se zavedla jeze, a je nisem izrazila (možu) in da sem se pravočasno ustavila in se nehala stresati (na hčer) in prevzela odgovornost.

V preteklosti sem jezo do moža izražalo glasno in kritično, kar je bil povod za najine številne konflikte. Tudi do hčere sem bila preglasna, ko sem občutila jezo ali takrat, ko je bila ona jezna ter sem se zato počutila krivo. Pot do sem je bila dolga. Še delam napake. Še vedno se učim. A dojela sem, da ne morem vplivati na čustvo (jezo), ampak na to, kako ga izrazim. In tukaj je moja moč. Pravico imam biti jezna! A pomembno je, kako to izrazim, da ostanejo moji odnosi z bližnjimi spoštljivi in varni.

Ocena:
[Skupaj: 5 povprečno: 4]
Odgovorno starševstvo

Odgovorno starševstvo

V FB skupini Odgovorno starševstvo vam je vsak teden na razpolago strokovnjak s svojo temo. Več o ekipi strokovnjakov in najavljenih temah poglejte na strani Odgovorno starševstvo.
Odgovorno starševstvo

Latest posts by Odgovorno starševstvo (see all)

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor