Od srečnega otroka do narcisa
Vemo, da ljubezen, ki jo prejmemo v otroštvu, bistveno vpliva na to, kako bomo sami ljubili, ko odrastemo. Življenjske zgodbe odraslih, katerih otroštvo je bilo nesrečno zaradi pomanjkanja ljubezni, kažejo, da odrasli hrepenijo po ljubezni, ki je kot otroci niso dobili.
Kaj pa je s tistimi otroki, ki so jim starši vsakodnevno kazali, da imajo radi? Kako “srečni otroci” ljubijo, ko odrastejo?
Živimo v časih, ko ni več junakov, ki bi se bili pripravljeni žrtvovati za drugega. Izjema so starši, ki so pripravljeni tudi umreti za svoje otroke. Mnogi starši smatrajo, da so dobri starši samo takrat, ko pred seboj vidijo srečnega otroka. Zaradi tega jih na razne načine osrečujemo, ponujamo jim samo pozitivne izkušnje, jih hvalimo in kupujemo darila. Ko zavrnemo neko otrokovo željo ali ko od njega zahtevamo nekaj neprijetnega, nam pogled na nerazpoloženega, žalostnega, nesrečnega otroka daje ogromen občutek krivde, zato popuščamo otrokovi volji. To je najhitrejši način, da otrok ponovno postane srečen.
Paradoks popustljive vzgoje
Težava pri takšni vzgoji je, da pri otroku razvija narcisoidnost. Starši, ki v vsem ugodijo otroku, mu onemogočajo, da razvije sposobnost, da ima druge rad. Ta ves čas postavlja sebe v središče, svoje želje in svoje občutke in ko je njemu neprijetno, drugi niso pomembni. Za normalni razvoj ni dovolj, da otrok čuti, da je ljubljen, imeti mora tudi priložnost, da pokaže ljubezen do drugih, do staršev, da se zaradi drugih lahko nečemu odreče.
Naši srečni otroci ne želijo zapustiti svojega udobnega otroštva niti takrat, ko imajo 20, 30 ali celo 40 let. Ko starši umrejo ali jim pojenjajo moči, se ti odrasli otroci trudijo, da si z neko drugo osebo okoli sebe zgradijo svet ljubezni, kakršnega so imeli v otroštvu. To pomeni, da jih nekdo brezpogojno ljubi in jim izpolnjuje vse želje. Mladeniči iščejo privlačne ženske, ki bi se obnašale tako, kot so se njihove mame, medtem ko punce iščejo lepotce, ki bi bili podobni njihovim očetom. Eni in drugi želijo biti ljubljeni, ne pa tudi, da sami ljubijo. V ljubezni kažejo otroško sebičnost: ljubijo samo zato, ker so ljubljeni.
Naš cilj je samostojen otrok
Srečen otrok pogosto postane nesrečen odrasel, nepripravljen za življenje. Pozabili smo, da bi moral biti cilj nas staršev, da pripravimo otroka na samostojno življenje v človeški družbi. Namesto da gledamo na otrokova čustva in da se počutimo krive vsakič, ko se otrok počuti neprijetno, poglejmo na naš dolgoročni cilj. Ta cilj je glavni kriterij dobre vzgoje. Da bi otrok bil samostojen, se mora naučiti spopadati z neprijetnimi občutki. Ko starš otroku nekaj prepove, mora zdržati ob pogledu na otrokovo nezadovoljstvo. Če mu je težko, naj pogleda v prihodnost in naj otroka vidi kot odraslo osebo, ki sama ustvarja svojo srečo.
Avtor: Zoran Milivojević
politika.rs