Siloviti izbruhi jeze pri otroku in postavljanje mej

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Siloviti izbruhi jeze pri otroku in postavljanje mej

Piše dr. Nada Trtnik, psihoterapevtka

Ljudje izhajamo iz vrste sesalcev. Ko opazujemo živali, če se počutijo ogrožene, lahko:
– napadejo fizično ali z zvoki;
– se umaknejo fizično ali so tiho;
– se delajo mrtve.

Včasih uporabljajo kombinacijo večih odzivov.

Podobno reagiramo ljudje, ko se počutimo ogrožene, napadene, napadamo nazaj, se umikamo, zamrznemo. Otrok ima še manj razvite možgane kot odrasli, in jih razjezi, če kaj ni po njihovo, če jim kaj kdo vzame, če ne gre kot bi radi npr. pri sestavljanju kock, risanju, če jim nismo na voljo, ko rabijo, če jih ne razumemo ….Vzrokov za njihove izbruhe je mnogo.

Še prej izbruhnejo, če so utrujeni, lačni, nezadovoljni in če se jim v telesu dogajajo večje obdobne hormonske spremembe.

In ko ima otrok izbruh jeze, trpi. Saj tudi mi trpimo, ko imamo izbruhe jeze. Je tako? Starši se trudimo rokovati na različne načine z otrokovimi izbruhi jeze in postavljati meje.

Barbara Coloroso opisuje v knjigi Otroci so tega vredni odzive staršev takole:

  • Trdi starši (ki vzgajajo strogo, z avtoriteto), otroka zagrabijo in se začnejo nanj dreti (“Takoj nehaj, sicer te bom našeškal …” “Takoj nehaj in se poberi, sicer boš do konca dne ostal zaprt v sobi.”)
  • Mehki starši (permisivni, ki vse dopuščajo dokler se le da) bodo otrokov izbruh jeze skušali ignorirati in se bodo pretvarjali, da se nič ne dogaja, mogoče bojo skomignili z rameni in upali, da bo otroka kmalu minilo. Če ne odneha, bodo otroka poskušali podkupiti (“Če nehaš takoj jokati, ti dam risanko ali ti kupim čokolado, ali ti ne kupim igrače …”). Pogosto popustijo in dajo otroku kar otrok hoče.

Pri mehkih starših, kjer se pogosto najdem tudi jaz, je težava, ker enkrat ne moreš več prenesti neprimernega otrokovega vedenja, in ko ti gre čez rob, začneš uporabljati grožnje, kričiš, nadereš otroka. Nekateri takrat uporabljajo tudi nasilje.

  • Prožni starši se pa poskušajo uglasiti na potrebe otroka, poznajo razlog za otrokov izbruh jeze in si prizadevajo, da bi se izognili situacijam, v katerih otrok postane prekomerno utrujen, lačen, nezadovoljen. Poimenujejo otrokova čustva, postavijo meje neprimernega vedenja. Se z otrokom po izbruhu pogovarjajo o mogočih drugačnih odzivih, vnaprej predvidijo, če se da, velikokrat se ne da. Sprejmejo dejstva, da so nekateri sprožilci za otroka frustrirajoči.

Jaz se trudim biti med prožnimi starši, pa sem pogosto tudi med permisivnimi. Vsak od vas ima svojo zgodbo, kako so vas vzgajali vaši starši in svoje načine, da ohrani tisto dobro, kar ste dobili in preraščate slabo. Verjetno se tudi vi poskušate izogniti tistim starševskim prijemom, ki so bili pri vaših starših neprimerni. Mogoče jih nehote uporabljate v stresnih situacijah. Obenem ste se in se še učite tudi novih, boljših, včasih testirate tudi tiste manj dobre.

Mene je mama vzgajala s silo. Udarci, lasanjem, zmerjanjem, ustrahovanjem …. Oče je bil odsoten. In to je del mojega telesnega spomina. Kljub izobrazbi, vsemu mogočemu znanju, ki ga imam, mi včasih pri vzgoji uspeva, včasih pa ne.

Veliko energije nam pobere razmišljanje o otroku, razumevanju njegovih odzivov, čustev, pripravljanju prijemov za boljšo vzgojo, ki so prijazni do nas staršev in do otrok.

Mislim, da se vsak izmed nas trudi vzgajati po najboljših močeh. In tako je postavljanje mej otroku vir zmag in porazov, tako za nas starše kot za naše otroke.

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor