Ko nam je všeč otrok, ki ga ljubimo
Veliko je govora o brezpogojni ljubezni do naših otrok in verjetno premalo o tem, kako pomembno je, da so nam ti otroci tudi všeč. Medtem, ko te naše male kepice rastejo in preizkušajo meje ter raztegujejo naše potrpljenje, postaja vse preveč lahko, da zapademo v nevidno past, ki povzroči, da tega otroka gledamo skozi negativne oči. Vidimo le tisto, kar iščemo in tako smo oprezni le za preizkušnje, neprimerno vedenje, nerganje, agresivnost, otroka, ki nikakor noče spat. In potem počasi, brez da bi se tega kakorkoli zavedali, začnemo občutiti neko zamero – nevšečnost, če želite. Na tej točki je izredno težko opaziti dobre stvari, da bi videli preko napak v srce svojega otroka, ki bije z dobroto, ljubeznijo in namenom. Zamera nas oslepi.
Seveda drži, da otroci za odraščanje potrebujejo našo ljubezen, kar pa smo na splošno pometli pod preprogo pa je, da nam morajo biti ti otroci všeč. Potrebujejo nas, da jih opazimo, vidimo, kdo so in da nam je to, kar vidimo všeč, ker je to konec koncev tudi percepcija, ki jo bodo imeli o sebi. Torej je izredno pomembno za dobrobit naših otrok in mir ter zadovoljstvo v našem domu, da se naučimo gledati skozi pozitivne oči, tudi v trenutkih preizkušenj.
Če se spopadate z občutkom zamere ali vam vaš otrok v tem trenutku ni všeč, je mogoče razlog naslednji?
1. Pričakovali ste ali upali na nekoga drugačnega, preprostejšega, bolj podobnega vam, bolj podobnega vašemu partnerju, bolj pridnega ob času za spanje, ne tako napetega in tako naprej.
2. Ste utrujeni, nimate energije.
3. Preveč se osredotočate na negativne karakteristike.
4. Je vaša pozornost drugje, skačete z enega na drugo opravilo, nimate časa, da bi bili povezani z otrokom.
Odnosi so lahko kaotični in nič ni narobe, če niso ves čas v popolnem stanju. Včasih na starševskem plesu naredimo napačen korak. Zaplešemo cha-cha namesto salse. Naša sinhronizacija se podre in naletimo na novo prežečo nevarnost – krivdo. Morali bi storiti bolje. Morali bi se drugače izraziti. Naše negativne oči se takrat usmerijo od naših otok k nam samim in medtem ko je zelo pomembno, da se svojih napak zavedamo in jih razumemo, je nesmiselno utapljati same sebe v krivdi. Tukaj moramo zase vklopiti sočutje, prav tako pa tudi za naše otroke, zavedati se moramo, da ni nihče popoln človek in da s tem ni prav nič narobe. Gremo dalje.
Ključ za negovanje pozitivnih čustev do naših otrok (in vseh drugih) je v menjavi lastnega pogleda. Zmanjšajmo količino časa, ki ga namenjamo opozarjanju na negativno in povečajmo količino časa namenjenega izpostavljanju pozitivnega. Prenehajmo iskati krivca in najdimo dušo. Ona ali on mogoče ni tak, kot smo pričakovali, ampak zagotavljam vam, da je neverjetno čudovit/-a v večih pogledih. Pozorno opazujte čudež, ki ga imate.
Dobro skrbite zase, da boste ves čas polni goriva. Če vam ga prične primanjkovati, ne boste dali veliko od sebe. Vem, da je lažje reči kot storiti ampak že majhna sprememba ima lahko ogromen vpliv.
Osredotočite se na otrokove pozitivne lastnosti. Predstavite jih svojemu otroku. »Veš, kaj imam rada pri tebi? Tvoj smisel za humor«. Naredite »Veš, kaj imam rada pri tebi« stavke, ki bodo tvorili vašo vsakdanjo komunikacijo z otrokom. Spodbujajte ga s pomočjo svojih besed in pustite, da otrok sliši kako o njem govorite dobro z drugimi ljudmi. S pomočjo tega bodo neverjetno rasli na osebni ravni.
Nenazadnje pa, če ste preveč zaposleni (kar v teh časih ni težko), se mi pridružite v obljubi, da boste del časa v vsakem dnevu opustili vsa druga opravila in motnje in ga namenili zgolj za povezovanje s svojimi najdražjimi. Ko se zavestno odločimo, da bomo gledali mimo obnašanja na človeka, ki stoji pred nami, na nepopolnega, neurejenega, ljubkega, čudovitega človeka pred nami, se bodo negativni pogledi skrčili in odpadli in zopet se boste združili in zopet skupaj sinhronizirano zaplesali.
Rebecca Eanes