Kako se spopasti s kljubovalnostjo: »Ti nisi ta glavna!«

Kako naj se odzovem, ko otrok kriči »Ti nisi ta glavna!« – Ariel

Kljubovalnost zagotovo staršem dvigne pritisk. Konec koncev so oni tisti, ki so ‘ta glavni’. Kljubovalnost pa jih postavi v položaj, ko nad otrokom nimajo več oblasti, pa če je star tri leta ali trinajst. Oblast lahko vzpostavijo le s silo. Kdo pa si želi biti tak starš?

Ko starši pretiravajo z odzivom na otrokovo kljubovalnost, sprožijo bitko. Ker pa uporaba sile pri otroku ustvari odpor (ali odprto ali na pasivno-agresiven način), to ni najboljša strategija. Starši sicer dobijo bitko, toda izgubijo vojno.

Kaj lahko kot starši naredijo, ko otrok kljubuje?

S težavo se je treba spoprijeti pri izvoru. Otroci kljubujejo z nekim razlogom. Pogoste se počutijo nemočne pri odločanju, zato potrebujejo pozitivne spodbude, da imajo občutek nadzora nad svojim življenjem.

Kljubovalen otrok zavrača starša kot vodnika, kot tistega, ki je ‘ta glavni’. Izraža tudi, da se ne počuti povezanega s staršem. Mogoče je potrebno na novo vzpostaviti odnos z otrokom. Lahko pa da je otrok le trenutno zelo razburjen in v fazi ‘bori se ali zbeži’ ter starša smatra kot sovražnika.

Uporaba kazni vso situacijo samo še poslabša, otrok jo občuti kot nepravično. Kazen tudi ne pomaga, da se otrok pomiri. Seveda je na kljubovalnost treba reagirati, toda ne z discipliniranjem. Z njo se spopademo tako, da se na novo povežemo z otrokom. Pristop pa je odvisen od starosti otroka.

Malčki

Malčki se še zmeraj učijo, da lahko ohranijo svojo individualnost tudi brez tega, da je za vsako starševsko zahtevo njihov odgovor ne. Starši pogostokrat pozabijo, da imajo tudi malčki svoj jaz, svoje mnenje in potrebo po ohranjanju svoje integritete. To je razlog, da velikokrat tako silovito reagirajo z glasnim ‘Ne!‘ ali ‘Bom sam!’.

Na njihovo kljubovalnost se najprimerneje odzovete  na sledeče načine:

• dajte jim vedeti, da jih slišite. »Nočeš se kopati, razumem…« (včasih je že to dovolj, da začnejo sodelovati z nami).
• objemite jih (otroci velikokrat morajo samo znova vzpostaviti povezavo z vami).
• bodite prilagodljivi. »V redu, danes bova umila samo roke in obraz.« ali »Joj, tako si umazan, da res potrebuješ kopel. Kako bi to naredila tako, da ti bo všeč?«
• če mislite, da je pomembno, prijazno a odločno vztrajajte pri svoji zahtevi. »Jočeš, ker se nočeš skopati…Tukaj sem…Lahko jočeš, kolikor želiš…Ko se pomiriš pa bova poiskala tvojo igračko, ki se lahko kopa s tabo. Vem, da bi ti to bilo všeč.«

 Predšolski otroci

Predšolski otroci že poznajo pravila. Ko kljubujejo, v resnici sporočajo, da so zelo razburjeni, vendar tega ne znajo drugače izraziti. Na tak način vzbudijo vašo pozornost. Na njihovo kljubovalnost se najboje odzovete tako, da:

• se opomnite, da je otrokovo nagajanje pravzaprav klic po ponovni povezavi z vami in ne nekaj, kar zahteva discipliniranje.
• se povežete preko igre. Poskusite to doseči na zabaven način, bodite trapasti: »Kaj pa je bilo tole? Ali sem slišal tvoj NE? Ne boš naredil, kar sem hotel? Oooo, to bomo pa še videli. V napaaaad!« in nadaljujte z bitko z blazinami ali ravsanjem po postelji. Otroci se bodo sprostili in se režali, njihova kljubovalnost bo izpuhtela, znova boste povezani in otroci bodo pripravljeni storiti, kar ste zahtevali.
• prisluhnite otroku, če je ta preveč vznemirjen za igro. »Ne želiš na trening nogometa? Zakaj? Kaj te teži?«
• dopustite otroku, da izrazi svoja čustva z jokom ali izbruhom. Včasih je potrebno samo to, da izpiha iz sebe, kar ga teži. Otrok se bo potem počutil bolje in bo spet pripravljen sodelovati.

Šolarji

Šoloobvezni otroci izražajo kljubovalnost, ko začutijo da so starši do njih nepravični. Nenehno se prerekajo, ker se ne čutijo slišane. Zato je modro, da se starši:

• ustavite in zadihate. Preden se spopadete z njihovo kljubovalnostjo, morate pomiriti sebe.
• opomnite otroka, da nespoštljivo vedenje ne pride v poštev. »Razumem, da si zelo razburjen, toda drug z drugim ne govorimo tako!«
• zaznate, da je vzrok za kljubovalnost lahko tudi skrhan odnos. Mogoče izgubljate povezanost s svojim otrokom. Vprašajte se, ali ste mogoče krivični, ne znate poslušati, imate izbruhe jeze?
• ponovno vzpostavite povezavo, tako da prisluhnete otroku: »Misliš, da je tole krivično do tebe…Mogoče imaš prav. Povej mi več.«
• bodite empatični. Zapomnite si, da jeza ne bo izginila, dokler se otroci ne čutijo slišane. »Aaa, tako se počutiš… Želiš si….Mora pa ti res biti težko….«
• prizadevajte si za zmago na obeh straneh. »Torej ti želiš … in jaz želim…Kaj pa če bi….?«

Otroci med 8. in 10. letom starosti (pred najstništvom)

Otroci v tem obdobju kljubujejo, ker se tega naučijo pri vrstnikih in ker preizkušajo meje. Tukaj se starši najbolje spopadete s kljubovalnostjo, če:

• se ustavite in zadihate. Preden se soočite z njihovo kljubovalnostjo, morate pomiriti sebe.
• okrepite pričakovanja in standarde glede obnašanja in govora znotraj družine. »Veš, da se pri nas ne pogovarjamo na tak način.«
• dajte otroku možnost, da popravi svoje vedenje. »Vem, da nisi hotel biti nespoštljiv. Res si želim slišati, kaj bi rad povedal. Ali lahko poskusiva znova?«
• pretehtajte lasten pristop. Nihče ne mara, da mu drugi ukazujejo. In kljub temu raziskave kažejo, da povprečen starš dá dnevno ogromno ukazov otroku, ponavadi na negativen način. Če je vaš otrok nasršen in naveličan, pomislite, kako mu lahko naložite več odgovornosti, brez nepotrebnega ukazovanja.

Najstniki

Najstniško vedenje je kljubovalno, ko se ne počutijo več povezani z vami ali ko vas več ne spoštujejo. Pri njih se s kljubovalnostjo najbolje spoprimete tako, da:

• si prevedete njihovo kljubovalnost in pogledate globlje. Čeprav vam vaš najstnik dá na znanje, da vas noče nikoli več videti, se pod njegovo nesramnostjo skriva vse kaj drugega. Ponavadi so osamljeni in nesrečni, želijo si, da jih rešite in jim pokažete pot.
• ohranite sočutnost. Poveste jim lahko: »To je bilo pa zelo nesramno… Moraš biti pa res vznemirjen, da tako govoriš z mano…Jaz se trudim, da sem zmeraj spoštljiv do tebe…Kaj se dogaja?« Če z otrokom ne ravnate spoštljivo, to priznajte, obljubite, da se boste poboljšali in se tega tudi strogo držite. Vsi v družini si zaslužijo nov začetek.
• ostanete razumevajoči tudi med otrokovim izbruhom. »Razumem…Oprosti mi…Nisem si mislil da…Hvala, da si mi povedal.« Globoko dihajte in ostanite mirni. Najstnik mora izliti iz sebe vsa nakopičena čustva, zaradi katerih se počuti nesrečno.
• najdete način, da se znova povežete. Poslušajte. Razmislite. Potrudite se, da razumete. Povejte jim, kako jih imate radi in koliko vam pomenijo. Skupaj poiščite rešitev. Bodite jim vzor – sami bodite takšni, kot želite da postanejo tudi oni.

Ne glede na starost otrok pa spoštujte njihovo pravico, da včasih tudi odklonijo, kar jim ni všeč

Mogoče se učijo za pomemben preizkus ali pa jim je ostalo le še pet minut, da dokončajo grad, preden se grejo kopat. Če večino časa sodelujejo z vami in se lepo vedejo, jim lahko kdaj pa kdaj tudi popustite. Če ima otrok občutek, da je slišan, se bo redkeje zatekal k nagajanju. Seveda pa vztrajajte pri stvareh, ki so pomembne. Toda nikoli ne bodite nesramni.

Poglejte na kljubovalnost kot na priložnost

Večino staršev kljubovalnost tako  vrže s tira, da se v trenutku postavijo v obrambni položaj. Konec koncev tudi njim niso dovolili takega obnašanja, ko so bili otroci.

Toda kljubovalnost je lahko tudi alarm, da je nekaj narobe. In kar je treba popraviti, ni otrok, ampak vaš odnos z njimi. Znova se je treba povezati in vzpostaviti topel in ljubeč odnos.

Naslednjič, ko vam otrok nagaja, se opomnite, da se ni treba spustiti v bitko. Jasne pokažite, kje so meje spoštljivega vedenja in se povežite. Hvaležni bodite za priložnost, da popravite vajin odnos. To je popotnica za nadaljnje življenje.